(BRANJE) Ljudem dati upanje

Kako ljudem povedati, da smo v r..., da pa obstaja luč na koncu tunela, četudi je še nekje za ovinkom? To je verjetno dilema vseh politikov, ki se v zadnjih mesecih ubadajo s problemom, imenovanim covid-19. Lepo jim je bilo pri srcu, ko so po usahnitvi prvega vala naznanjali, da se strogi restriktivni ukrepi rahljajo ali v celoti odpravljajo. Biti general po bitki ni težko. Težko je biti general pred bitko: takrat moraš ljudem povedati, da so potrebne žrtve in da tudi bodo, da so potrebna odrekanja in bodo morda še večja, skratka, da prihodnji dnevi ne bodo prav nič sladki in brezbrižni.

Tu pa najdemo povsem različne tipe politike. Sam sem jih povsem laično, saj nisem noben strokovnjak za javno mnenje ali komuniciranje z javnostmi, v glavi razdelil na tri tipe. Recimo razumevajoče, robotsko-despotske in populistične. Na televiziji se pojavljajo pogosto ali tudi manj, v zadnjih dneh pa so imeli podobno sporočilo: državljani, koronakriza je spet tu. Večja in hujša kot spomladi.

Sreda kot da je bil dan za oznanjanje slabih novic. Pred kamere sta stopila voditelja dveh najmočnejših držav Evropske unije. Angela Merkel je na tiskovni konferenci ljudem sporočila, da na najbolj ogroženih območjih zapoveduje omejitev vseh zbiranj na največ deset ljudi in omejitev zbiranj v zasebnih prostorih na člane največ dveh gospodinjstev, pa omejitev obratovanja barov in restavracij, pa ponekod obvezne maske na vseh javnih mestih, kjer se zbira več ljudi brez varne medsebojne razdalje, in podobno. "Še posebno pozivam mlade, naj se danes izogibajo zabavam, da bodo lahko jutri uživali življenje," je dejala. Toda to je povedala s sočutnim obrazom in glasom skrbne mame, ne pa učiteljice z ravnilom v roki, ki komaj čaka, da neposlušnega učenca udari po prstih.

Tudi francoski predsednik Emmanuel Macron ni prinesel dobrih novic. Napovedal je ponovno uvedbo izrednih razmer in policijsko uro med deveto zvečer in šesto zjutraj za Pariz, Marseille in še sedem večjih najbolj ogroženih mest. "Nismo še izgubili nadzora ... Potrebujem vsakogar od vas, potrebujemo drug drugega ... Naučili smo se, kaj pomeni narod. Smo narod državljanov, ki si stojijo ob strani." V nekem trenutku je stisnil pest in dvignil roko - toda ni bila gesta grožnje, temveč odločnosti. Skupaj smo in zmoremo.

Tudi češki minister za šolstvo Robert Plaga je imel slabo vest: šole se zapirajo. A spet je zmogel nekaj toplega, četudi skrušenega: "Opravičujem se vsem staršem in ravnateljem, ker smo jih tako dolgo puščali v negotovosti." Priznal je napako svoje vlade.

Zvečer ob devetih je stopil pred kamere predsednik slovenske vlade Janez Janša. Skrit za velikansko obrazno masko, da mu ne bi očitali, da ne spoštuje pravil, je z brezosebnim glasom zdrdral kup omejitev, ki jih je na večerni seji sprejela vlada in o katerih poročajo vsi mediji. Kot da bi govoril mehanik, ki ti pravi, da ti je v avtu crknila kuplunga in kdo ve kaj še ter koliko te bo to stalo. Verjetno je bolje, da je imel masko, saj je bil pod njo obraz najbrž podobno brezizrazen, kot so bile njegove oči. "Mislim, da je Slovenija velikokrat dokazala, da je takrat, ko gre zares, sposobna stopiti skupaj, in pozivam vse, da to storimo tudi tokrat," je dejal. Ne vem za druge, a mene ni ne pomiril ne navdal z odločnostjo, kar sta storila Merklova in Macron. Besed, da je vlada storila kakšno napako in da se zanjo opravičuje, pa tako in tako ni nihče pričakoval. Hladneje in bolj brezosebno verjetno govori samo še ruski predsednik Putin.

O populistih ne kaže izgubljati besed, dovolj je pogledati ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Le nekaj dni zatem, ko je rekordno hitro prebolel covid-19 (če ga je sploh imel, kajti v njegovem kalejdoskopu laži in dezinformacij je težko še sploh kaj verjeti), je na predvolilnem zborovanju na Floridi svojim navdušenim privržencem zatrdil, da je sedaj imun za koronavirus in se počuti izjemno mogočnega. Na grozo zdravstvenih strokovnjakov je potem dejal, da se bo sprehodil med množico in poljubljal vse po vrsti, od žensk do moških. "Velik masten poljub vam bom dal," je govoril.

Ne vem zakaj, a nekako se mi je utrnila primerjava s papeži. Tri sem, popoln ateist, kot novinar spremljal v minulih letih. Lahko bi jih - upam, da mi tega kdo ne bo zameril - ukalupil po političnem vzorcu. Janez Pavel II. se mi je zdel s sedanjega zornega kota populist. Že takrat smo pravili, da je kot rockovska zvezda, znal je navduševati ljudi, ki so ga imeli radi. Zato je primerjava s Trumpom neprimerna, a vseeno je bil neke vrste populist. Njegov naslednik Benedikt XVI. je bil kot robot, strog in brezoseben. Četudi vrhunski teoretik in pisec, ljudem ni zlezel pod kožo in verjetno so si vsi oddahnili, ko se je njegov helikopter dvignil nad Vatikan in ga odnesel v penzijo. Zdajšnji, Frančišek XVI., pa vliva toplino, razumevanje, upanje. Prisluhnejo in verjamejo mu tudi ateisti.

Ljudje nismo samo racionalna, smo tudi intuitivna bitja. Voditeljem zaupamo tudi zaradi barve njihovega glasu, žara oziroma topline v očeh in mimikrije. Nekateri to vedo in se ne skrivajo pod maskami takrat, ko ni treba. Svet zdaj potrebuje upanje, ne pa bevskajočih ali brezizrazno zdrdranih ukazov.