Skirojev ne razumem. Dokler so se z njimi vozili otroci, je vse skupaj še nekako štimalo, ko pa sem na njih začel opažati odrasle, se to nikakor ni moglo uskladiti z mojo predstavo o smiselni urejenosti sveta. Obračal sem glavo in strmel za njimi. Zakaj? To je edino vprašanje, ki mi je odmevalo po glavi. Zakaj, za božjo voljo?
Seveda pa se ljudje tudi največjih bizarnosti navadimo. Če so dovolj pogoste, postanejo del našega vsakdana in povsem neopažene drsijo mimo nas. Tako je tudi z mano in s predimenzioniranimi skiroji: tu pač so, še vedno se mi zdijo čudni, a hkrati so dovolj oziroma pretežno neškodljivi. Potem pa se je nekdo domislil njihove elektrificirane različice. Gotovo ste jih že opazili, ne morete po cesti, ne da bi vam padli v oči. So hitri, neizmerno elegantni, učinkoviti in seksi ko hudič, takšni so tudi njihovi lastniki in lastnice. In nihče ne ve, katera oziroma kakšna pravila veljajo za njih, suvereno se gibljejo po svetu in sistemu, ki je samo njihov. Kar naenkrat spet stojim sredi ceste, gledam za neznanimi ljudmi in se sprašujem: Zakaj? Zakaj, za božjo voljo?
A nekaj je drugače. Dokler so zreli možje in zrele žene porivali klasično varianto odraslim prilagojenega otroškega prevoznega sredstva, sem na njih zrl z mešanico posmeha in usmiljenja; nisem jih razumel, ker so se mi zdeli butasti in infantilni. Ko pa zagledam električni skiro, začutim rahel strah, pomešan s kančkom nelagodja; kombinacija, zaradi katere sem začel o svoji averziji, ki ji dolgo časa nisem pripisoval globljega pomena – tipično usajanje občana srednjih let nad novo pogruntavščino, kaj pa drugega –, razmišljati bolj poglobljeno. Tu zadaj nekaj je, tu zadaj nekaj mora biti. Kaj je torej tisto, kar me pri celi stvari v resnici moti?
Siva cona brezvladja je trenutek, ko družbeni konsenz nima veljave in ko ga nadomesti naravni zakon moči in brezobzirnosti. Večina se takrat ne znajde najbolje
