(BRANJE) Nevesta z lepotno napako

Vojislav Bercko Vojislav Bercko
30.04.2019 16:18
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Boris Vugrinec

Tista sobota, ko se je Evropska unija poročila s Slovenijo - in obratno - je bila, kar malo simbolično, prvomajska. Saj ne, da bi bili Irci, sploh v Dublinu, kjer so potekale slovesnosti ob največji širitvi EU v njeni zgodovini (poleg Slovenije so vstopili v dotedanjo petnajsterico še Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska in Slovaška), nad tem očarani. Ko sva s fotoreporterjem Borisom Vugrincem spremljala to "največjo evropsko veselico", se je zdelo, da so vsi skupaj apatični. Najbolj od vsega je Dublinčane jezilo, da jim nekdo moti ustaljeni življenjski ritem, četudi je tista sobota po več dneh vetrovnega deževja prinesla kristalno jasno nebo. Morda so se ga še najbolj razveseli protestniki, od anarhistov do okoljevarstvenikov, ki so jih policisti pred ogromnim parkom Phoenix zalivali zgolj s curki iz vodnih topov, ne pa, da bi jih pralo še nebo.
Osrednja slovesnost tedaj je bila pred palačo Aras an Uachtarain, kjer je goste najprej sprejela irska predsednica Mary McAleese, po pozdravnih govorih nje in irskega premiera Bertieja Aherna pa je irski pesnik in Nobelov nagrajenec Seamus Heney zrecitiral pesem Žarki maja, ki jo je napisal posebej za tisto priložnost. Otroci iz Irske, ki so bili vsak na svoj način povezani z eno od držav članic unije, so predsednikom ali premierom prinesli njihove nacionalne zastave. Zanimivo, le Slovenija ni imela svojega mladega predstavnika, saj očitno na Irskem ni bilo otrok, starih od osem do dvanajst let in po poreklu iz Slovenije, zato je slovensko veleposlaništvo za pomoč zaprosilo kar bližnjo osnovno šolo. Tedanjemu predsedniku slovenske vlade Antonu Ropu je tako zastavo predala Rachel Coulahan.
A vseeno ... Za Slovence, vsaj večino, je bil veličasten dan. Na glavni ulici Dublina so godli glasbeniki Jararaja, slovenski novinarji smo bili skorajda zvezde v tiskovnem središču, češ, vi ste iz najbolj pripravljene nove članice EU, kaj mislite o tem in tem ... Res je, Slovenija je bila tistega 1. maja 2004 videti kot mična nevesta, prijazna, ubogljiva in z dobro doto. Kdo je ne bi hotel?

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta