V Sloveniji imamo tri skupine podrejencev: a) investitorje, ki so kupovali podrejene obveznice pri okencih bank; b) investitorje, ki so kupovali podrejene obveznice na sekundarnem trgu; in c) lastnike podrejenih obveznic, ki so kupovali podrejene obveznice v Dublinu in Luxembourgu.
Če gledamo italijansko zakonodajo, bi bila lahko poplačana le prva skupina podrejencev, ki je kupovala bančne obveznice pri okencih, če bi bilo sodno ali regulatorno ugotovljeno, da je šlo za zavajanje pri sami prodaji teh instrumentov, ob upoštevanju premoženjskega stanja podrejencev in do omejenega zneska, nikoli pa druga in tretja skupina. In prav ti dve zadnji skupini preprečujeta, da bi bila prva skupina poplačana, ker ne moreta izpolniti zahteve, ki jo določa italijanska rešitev, in sicer: dokažite, da ste kupili podrejene obveznice v primarni izdaji. Paradoksalna situacija je podobna kot pri kraji sefov SKB pred leti: kar nekaj lastnikov sefov ni zahtevalo poplačila vsebine sefov, ker bi na ta način morali dokazovati izvor svojega tam shranjenega premoženja, kar velja predvsem za tretjo skupino imetnikov podrejenih izbrisanih obveznic, ki se skrivajo za skrbniškimi računi v Dublinu in Luxembourgu.
Veljati pa mora tudi princip "noben upnik ni na slabšem" (kot bi bil v primeru stečaja) ex-post, kar je rešljivo na način, da se ugotovi, koliko je bila država že poplačana; in če je bila poplačana v celoti, potem se nadaljnji izkupiček porabi za poplačilo podrejenih dolžniških instrumentov prve skupine. Omeniti pa je treba še izbrisane delničarje, ki pa niso upravičeni do odškodnin. Nekateri med njimi so najemali enormna posojila, da so kupovali delnice banke, privatna naložba jim je nasedla, zdaj pa bi radi socializirali svojo izgubo v breme države.
Princip "noben upnik ni na slabšem"
Zakon o bančništvu (ZBan-1L, 261. b-člen) je v času reševanja bank predvideval, da se vrednotenje izvede ex-ante pred izrekom ukrepov za reševanje bank, in takšna cenitev je osnova za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke. Vrednotenje po zakonu o reševanju in prisilnem prenehanju bank, ki upošteva princip "noben upnik ni na slabšem", kot bi bil v primeru stečaja, zahteva ex-ante vrednotenje pred izrekom ukrepov reševanja s strani neodvisnega zunanjega cenilca v obeh primerih in ex-post vrednotenje po izreku ukrepov. Podlaga za ukrepanje regulatorja so ugotovitve vrednotenja pred izrekom ukrepov reševanja (= vrednotenje 1), ki jih pristojni organ za reševanja (katerega vlogo so imeli leta 2013 zunanji neodvisni ocenjevalci) ugotovi na osnovi računovodskih poročil in regulatornih pravil glede najedanja kapitala ter verjetnosti neizpolnjevanja regulatornih zahtev. Na osnovi vrednotenja v drugem koraku (= vrednotenje 2) se naredi cenitev vrednosti naložb oz. neto vrednosti banke, na osnovi katerih se izrečejo ukrepi za reševanje bank, pri čemer se nadzorniško morajo upoštevati vse potencialne izgube kot dobra praksa.
Slaba banka je politični konstrukt za izvajanje zadnje faze privatizacije državnega premoženja
Devastacija premoženja Republike Slovenije
In drugič, eventualno odškodnino plača tisti subjekt, ki ima korist. Če vključuje pogodba o prodaji slovenskih bank pod pogoji Evropske komisije, ki jih je podpisovala in usklajevala vlada, člen o tem, da banka ne plača morebitnih odškodninskih zahtevkov podrejencev, ampak država, je ta člen z vidika oškodovanja premoženja RS sporen in tudi zaobide aktualni zakon o reševanju in prisilnem prenehanju bank. Plača tisti, ki ima korist, ki se izkaže v spremenjenih gospodarskih okoliščinah.
Hkrati pa Pravila državnih pomoči in drugi pravni akti omogočajo in navajajo vrstni red poplačila kreditorjev glede na končni neto izplen slabe banke (DUTB), do katerega bi bili podrejenci prve skupine upravičeni šele, ko DUTB ugasne in če bo ustvarila neto pozitiven izkupiček. DUTB bi realizirala pozitivni neto izplen za državo le, če bi hkrati izvajala poslovno, lastniško in finančno prestrukturiranje, kot sta to počeli na primer državni agenciji Securom in Retriva na Švedskem. Ključno je poslovno prestrukturiranje, da se podjetje očisti in zdravo proda strateškemu novemu lastniku, ki bo ohranil gospodarsko dejavnost. Kaj pa počne DUTB v Sloveniji? DUTB je politično vsiljena odločitev vlade leta 2012, ki ji je Banka Slovenije odločno nasprotovala, a žal ni imela pristojnosti odločanja o njej. In s tem je bil vsiljen scenarij sanacije bank po kogentnih pravilih evroobmočja in po pravilih državnih pomoči ter veljavnega zakona o bančništvu (ZBan-1L) v letu 2013.
Bančni kriminal političnih elit ostaja od osamosvojitve naprej "neopazen" in doslej praktično brez pravnih posledic, torej nekaznovan, razen nekaj malih, nepomembnih primerov
Norčevanje iz davkoplačevalcev
Zanimiv je podatek, da zadnji rezultati stresnih testov EBA/ECB 2018 dokazujejo, da so tri slovenske banke (NLB, Nova KBM in Abanka) spet najslabše opravile teste, in sicer pet let po sanaciji.
Norčevanje iz davkoplačevalcev je pisati po spletnih straneh ministrstva, da je treba raziskati in zaključiti socializacijo izgub, pri čemer ostaja bančni kriminal političnih elit od osamosvojitve naprej praktično brez pravnih posledic, torej nekaznovan, razen nekaj malih, nepomembnih primerov. Socializacija izgub je potekala od osamosvojitve dalje, z vsemi zlorabami v bančništvu, neustrezno privatizacijo in izčrpavanjem podjetij preko holdingov itd., kar je Posebna inšpekcijska skupina Banke Slovenije temeljito analizirala in celo izdelala analizo financiranja holdingov za potrebe Specializiranega državnega tožilstva (SDT). V načrtu je bila tudi priprava "priročnika za bančni nadzor" na osnovi pretekle slabe bančne prakse, žal so bile aktivnosti opuščene zaradi političnih kadrovskih cunamijev po Banki Slovenije. Političnim elitam "razkopavanje" po bančno-političnem kriminalu v pravem pomenu besede seveda ni bilo v interesu.
Ilustrativen je podatek, da je 22 holdingov dobilo prevzemna posojila za 2,3 milijarde evrov, znesek dokapitalizacije pa je bil 4,78 milijarde. Kje pa so še vse ostale bančne dogodivščine, kot so LHB Frankfurt, Interfinanz Zürich, Zvonovi, nepremičninski posli na Hrvaškem, posli dveh malih bank po Bolgariji in Romuniji, posli velikih bank v bivših republikah Jugoslavije, razne bioplinarne, holdingi itd., ki so bili tudi medijsko toliko opevani? Drugih primerov niti ne omenjamo.
Model (reševanja bank in morebitnih odškodnin za podrejence) kot zaokrožena celota sistema glede na zgoraj opisane zakone, direktive, kogentna pravila, temeljne postulate obligacijskih razmerij jasno napotuje na poslovne banke in DUTB kot na zakoniti vir za poplačilo države in podrejencev. Dobički bank po reševanju bank in sproščene oslabitve so vir za poplačilo najprej države za državno pomoč, potem podrejencev, ne glede na to, kdo je lastnik bank. Oškodovanje premoženja Republike Slovenije izhaja iz člena prodajne pogodbe bank, ki pravi, da morebitne zahtevke podrejencev plača država. Kje pa je tukaj povračilo državi za državno pomoč? Prodajo bank je z Evropsko komisijo usklajevala in podpisovala vlada.
Da Slovenija ni koruptivna država?
Nebuloze s predlaganim zakonom, ki naj bi omogočil sodno varstvo vsem izbrisanim lastnikom podrejenih instrumentov, so mimo zdravega razuma. Nasedle privatne naložbe naj bi se prevalile v breme države, kar bi dejansko bila socializacija izgub. Tudi premoženje Banke Slovenije je navsezadnje "last" države Republike Slovenije in vseh državljanov. Pri sedanjem predlogu zakona sodnega varstva podrejencev izhaja, da bi bilo hipotetično poplačilo podrejencem breme davkoplačevalcev, zato je zanimivo vprašanje, kako bi politični odločevalci in njihovi "svetovalci in lobisti" to razložili davkoplačevalcem.
Umik presoje ustavnosti zakona o Banki Slovenije, ki omogoča računskemu sodišču revidiranje sanacijskih postopkov iz leta 2013, je podobno, kot če bi računsko sodišče revidiralo odločitve ustavnega sodišča, ki so imele za posledico porabo proračunskega denarja. V čigavem interesu je bil predlagan umik ustavnosti presoje ukrepov Banke Slovenije?
Nespodobna povabila nekaterih akterjev izbrisanih o "sodelovanju z izbrisanci … in realizaciji poravnave, kar ad hoc (kar na pamet), provizijah od poravnave za 'pomagače' …" so sprejeli celo nekateri "odločevalci in vplivneži". Pa naj kdo reče, da Slovenija ni koruptivna država.
***
Mejra Festić je redna profesorica na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, nekdanja članica sanacijskega sveta Banke Slovenije, nekdanja vodja Posebne inšpekcijske skupine Banke Slovenije.
