Naj začnem s preprosto in izposojeno opredelitvijo: populizem je pravljičarstvo, pripovedovanje zgodb. Ko svet prevedemo v jezik pravljic, iz kompleksnih problemov ustvarjamo črno-belo sliko, in ko ustvarimo popreproščeno podobo zapletenih vprašanj, imamo na voljo tudi enostavne odgovore. Populizem je – kot je dobro znano – prav to: preprost odgovor na kompleksno vprašanje, v tem je skrivnost njegovega uspeha, na takšen način je dosegal svoje v preteklosti in tako deluje tudi danes. Sodobni populisti niso izumili ničesar novega, samo dobro in natančno so proučili svoje vzornike.
Preprosti recepti so praviloma garancija za uspeh, najbolj preproste melodije so najbolj nalezljive, najbolj banalni filmi in knjige so največje uspešnice, do te točke je vse skupaj dovolj jasno in do te točke je lahko razumljiv tudi fenomen populizma. Vprašanje, ki si ga v zvezi z njim mnogokrat zastavljam, pa se tiče tistih, ki ta zakon učinkovite preprostosti uporabljajo. Kakšen je njihov mentalni svet? In predvsem: Ali populisti verjamejo svojim pravljicam? Na to vprašanje težko odgovorim neposredno, nisem psiholog, nimam ne znanja ne možnosti, da bi njihove osebnosti dejansko analiziral. Lahko pa poskusim po ovinku.
Poznate ljudi, ki se smejijo, ko pripovedujejo vic? Gotovo ste že kdaj doživeli, da kdo bolj kot družbo, ki ji je smešnica namenjena, s pripovedovanjem zabava samega sebe. Situacija nas sicer lahko spravi v smeh, ampak kar nas nasmeji, ni zgodba – ta zaradi razdrobljenega in nekoherentnega podajanja praviloma izgubi svoj fokus in poanto – pač pa sam pripovedovalec ali pripovedovalka, ki se ob svojih lastnih besedah utapljata v navdušenju in krohotu. Če se nam tudi on ali ona ne zdi smešna, postane vse skupaj mučno, v vsakem primeru pa vic ne doseže želenega učinka, zgodba ciljne skupine preprosto ne doseže.
Največji mojstri so torej tisti, ki jim uspe obdržati resen obraz, medtem ko oni, ki jim je šala namenjena, umirajo od smeha. In s pomočjo te analogije lahko razmišljamo tudi o pripovedovanju zgodb na splošno. Pravljičarji, ki svojim pravljicam verjamejo, so osamljeni norci, ki lajajo po lokalnih birtijah, spletnih forumih in bizarnih skupinah na družabnih omrežjih. V svoje zgodbe in čudaške interpretacije sveta so vpleteni čustveno in iskreno, s čimer pri večini vzbujajo skepso. Izraz populist pa je rezerviran za tiste, ki jim uspe nagovoriti širši krog ljudi. In po tej logiki je stvar jasna: populisti svojim pravljicam ne verjamejo, če hočejo biti uspešni, jim ne smejo verjeti. Razumejo jih kot sredstvo za dosego moči in do njih – čeprav jih prodajajo z največjo strastjo in navidezno iskrenostjo – vedno vzdržujejo distanco.
Laž in nezvestoba sta bistveni značilnosti populizma, prav tu pa je populizem tudi najbolj umazan, sprevržen in nepošten do svojih vernikov
