Osemindvajsetega junija je minilo 30 let od trenutka, ko so vojaki JLA s streli izza ograje vojašnice vojvode Mišiča v Mariboru ubili rezervnega miličnika Roberta Hvalca, ki je bil takrat star 22 let. In kako neverjetno se zdi, da je njegov krvnik nosil uniformo povsem enake barve, kot jo je nosil Robi le nekaj mesecev pred tem, ko je v JLA odslužil vojaški rok. Aktivni miličnik Zdenko Lilek je po tem zahrbtnem napadu zaradi trajnih poškodb ostal priklenjen na invalidski voziček.{infobox-quote_full}166891{/infobox-quote_full}
V jutranjih urah, na trideseto obletnico, se je ob spominski plošči v Ljubljanski ulici ustavila njegova sestra Suzana. Ostala je brez edinega brata in starša brez svojega edinega sina. V spomin mu je prižgala svečo. Tedaj ji je na plan privrelo toliko neodgovorjenih vprašanj, spominov, bolečih čustev …. Razmišljala je, ali učenci Osnovne šole Franceta Prešerna vedo, da je Robi obiskoval njihovo šolo? Ali so dijaki Srednje zdravstvene šole in II. gimnazije seznanjeni z dogodki na njihovem šolskem dvorišču? Ali v osnovnih in srednjih šolah namenjajo dovolj pozornosti obdobju osamosvojitvene vojne? Smo se Slovenci sploh sposobni zavedati, kaj čutijo in doživljajo družine oziroma svojci padlih in ranjenih v osamosvojitveni vojni? V spominih na mlajšega brata je zapisala: "28. junij bo zame vedno črn petek."{api_embed_photo_L30}688485{/api_embed_photo_L30}
Policijsko veteransko društvo Sever Maribor je na istem mestu pripravilo kratko slovesnost. Pred spominsko ploščo sta venec z lovorovimi listi položila predsednik PVD Sever Maribor Darko Šorli in direktor Policijske uprave Maribor mag. Donald Rus. Slednji se je v nagovoru zahvalil veteranskemu društvu za ohranjanje spomina na dogodke in ljudi, ki so zaslužni, da danes živimo v samostojni in svobodni deželi.
Na dan 30. obletnice smrti Roberta Hvalca je njegova sestra Suzana povedala: "Praznine, ki jo nosim teh 30 let v svojem srcu, se ne da z ničimer nadomestiti. Bolečina z leti sicer res počasi izzveni, a še vedno privre na dan ob datumih oziroma obletnicah, kot je današnja. Brata pogrešam ob sebi tudi ob vseh družinskih praznikih. Tudi vsako novo leto je zame že 30 let boleče, saj je bil brat rojen ravno 1. januarja. Ker je bilo bratu odvzeto življenje v cvetu mladosti, na začetku življenjske poti, smo bili svojci prikrajšani za mnoga skupna doživetja. Tako moj sin nikoli ni spoznal svojega strica. Žalosti me odnos mesta Maribora oziroma odgovornih oseb, ki ne poskrbijo za primerno ureditev obeležja v Ljubljanski ulici. Na žrtev edinega padlega Mariborčana pozabljajo, tako je bilo tudi letos, ko v posebni izdaji Časopisa za prijazen Maribor ni bil niti omenjen. Pohvalila pa bi Policijsko veteransko društvo Sever Maribor, ki skupaj s PU Maribor ohranja dostojen spomin na umrle in se trudi, da se žrtev osamosvojitvene vojne ne pozabi. Poudarjam, da je posebej pomemben odnos pristojnih do ohranjanja spomina na ljudi, ki so dali svoja življenja za našo domovino."
Manj kot ducat veteranov in predstavnikov Policijske uprave Maribor se je poklonilo spominu na žrtev vojne. Kje in komu so se na dan 30. obletnice smrti mladega miličnika klanjali predstavniki mestne in državne oblasti, veteranom ni bilo znano. Znašli so se na povsem neurejenem kraju. Kraju, ki je bil nespodoben za poklon žrtvam vojne. Okolico spominske plošče in podstavek, namenjen postavitvi sveč, je prerasla visoka trava. Zato je moral veteranski vodja podstavek najprej oplesti in v okolici populiti plevel, da so lahko odložili sveče in položili venec. Ne pravijo zastonj, da pride po nas matilda s koso. Zbrani so nič kaj slovesno razpravljali o tem, da bi morali s seboj prinesti koso ali se obuti v visoke škornje.
Kdo je tisti v našem mestu, ki ima pregled nad spomeniki in spominskimi ploščami, in kdo je odgovoren, da bodo ti pomniki in njihova okolica ves čas kazali podobo, pred katero nas ne bo sram, temveč se bomo s ponosom ustavili ob njih in počastili spomin. Če je bilo takšno klavrno stanje letos, ko slavimo 30. obletnico domovine in ko najvišji predstavniki države nekritično odkrivajo nove spominske plošče, častijo le ene heroje ali le njim naklonjene dogodke, potem nas lahko resnično skrbi za dostojno ohranjanje spomina na žrtve vojne in bojne akcije za samostojno Slovenijo. Na ohranjanje spomina na žrtve druge in prve svetovne vojne ne upam niti pomisliti. Ne želim, da smo slab vzgled sedanjim in prihodnjim rodovom. Za veterane ni sedanjosti, še manj pa prihodnosti brez temeljev, ki so nastali v preteklosti. Zato smo dolžni poskrbeti za pomnike, za častitljivo ohranjanje spominov na ljudi in dogodke iz naše zgodovine. Največ bi morala za to storiti vsakokratna mestna in državna oblast. S svojimi ravnanji, poklonom žrtvam ter v skrbi za spomenike in spominske plošče bi morali biti vzor in zgled Mariborčankam in Mariborčanom ter državljankam in državljanom. Pa so res?
Veterani smo počastili tudi spomin na šentiljske dogodke. Na spominski slovesnosti so se zbrali veterani vseh generacij, predstavniki lokalnih oblasti in krajani. Spomin na 2. julij 1991 je s svojo izjemno številno udeležbo počastila tudi avstrijska delegacija z okrajnim glavarjem na čelu. To so bili vsi tisti, ki so miličnikom na mejnem prehodu med vojno zagotavljali materialno, predvsem pa moralno podporo in pomoč. Še po 30 letih so bili enako veseli srečanja s tedanjimi borci in ponosni na miličnike tedanjega časa.
In kje so bili tedaj državniki? Z izjemo še vedno prijaznega in spoštljivega Željka Vogrina, danes državnega svetnika, na slovesnosti drugega predstavnika države ni bilo. Se jim morda ni zdelo vredno priti na Štajersko, na kraj, kjer smo se bojevali za mlado državo? So že pozabili na vojaški spopad in njegove žrtve?
In kje je bil domačin Marjan Pojbič, poslanec državnega zbora? Bolje rečeno, kje je bil pred 30 leti, kje 2. julija, ko so se slovenski vojaki (teritorialci) in miličniki streljali in bojevali za mejni prehod? Ko so ranjene s prehoda vozili v bolnišnico v Maribor in v Avstrijo? Ko so otroci in žene doma jokali za svojimi očeti? Je gospod, pa ne samo on, že pozabil, da mejni prehod Šentilj niti za trenutek ni bil v rokah JLA. In da so ves čas osamosvojitvene vojne tam delali in ga imeli pod svojo kontrolo slovenski miličniki? A ne bi bila moralna dolžnost državnih predstavnikov ljudstva, da tudi s svojo navzočnostjo na obletnicah oziroma slovesnostih izkažejo pozornost in izrečejo zahvalo vsem udeležencem vojne za Slovenijo?
Saj tudi on, pa ne samo gospod Pojbič, ne bi mogel tako lepo živeti, v svobodni in neodvisni državi Sloveniji, če ne bi osamosvojitvene vojne na terenu izbojevali "njegovi" slovenski teritorialci in miličniki? Ker je 25. junij pač državni praznik, ga morda poslanci praznujejo intimno, doma? V nasprotnem primeru bi morali iti med svoje ljudi, sokrajane, med svoje državljane in komu, ki ni njihov volivec ali vsaj somišljenik, izreči zahvalo ali se pred spominsko ploščo pokloniti spominu tistim, ki so za to državo dali celo svoje življenje. Komu so torej namenjeni državni prazniki in spominska obeležja?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
