Primer Andreja Šiška, na prvi stopnji obsojenega za kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve po 359. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), je prvi primer take obsodbe v Republiki Sloveniji. Gre za izredno mejen primer, ki je razpet med pravico do govora na eni strani ter interesom državne in javne varnosti na drugi. Obsodba še ni pravnomočna in tako pravno dokončna, zato je nimam namena vsebinsko analizirati. Namesto tega bom prikazal pogoje za aktivacijo tega kaznivega dejanja in ob tem načel tudi vprašanje omejevanja svobode govora v razviti demokratični družbi.
Svoboda izražanja ter pravica do zbiranja in združevanja sta ustavno zavarovani svoboščini, ki skupaj predstavljata temelj svobodne demokratične družbe. Zagotovljeni sta z našo ustavo (39. in 42. člen), prav tako pa tudi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (10. in 11. člen). Svoboda izražanja zajema pravico vsakega, da svobodno pove svoje misli. Te lahko drugim posreduje z govorom, javnim nastopanjem, tiskom ali drugimi oblikami javnega obveščanja in izražanja. Vključuje tudi pravico do obveščenosti – torej pravico naslovnikov do prejemanja informacij in pravico vsakogar, da dostopa do javnih informacij. Pravica do zbiranja in združevanja prav tako zajema dve temeljni pravici, in sicer pravico do zbiranja in zborovanja, ki zajema srečanje ljudi v zaprtem ali odprtem prostoru in njihovo sodelovanje pri izražanju in izmenjavi idej ali mnenj, prav tako pa pravico do združevanja, ki zagotavlja organiziranje političnih strank in omogoča vsakomur, da se svobodno povezuje v interesna združenja z drugimi ljudmi. Iz zapisanega bi lahko sklepali, da je vsaka oblika združevanja ljudi dopustna in da lahko vsakdo pove, karkoli mu pač pade na misel, demokratična družba pa naj bi to dopuščala in tolerirala.
A to ne drži, saj pravici nista absolutni. To pomeni, da ju država omeji, če so za to podani utemeljeni javni interesi. Omejitve so tako možne, če se zasledujejo varnost države, javna varnost, ozemeljska celovitost, preprečevanje neredov ali zločinov, zavarovanje zdravja, pravica drugih ali varovanje avtoritete in nepristranskost sodstva.
Obsodba v primeru Šiško je tipičen primer omejitve svobode govora na račun državne varnosti in njene ozemeljske celovitosti
