Prijazni so samo v Šentjoštu nad Horjulom, sicer pa se od državnega zbora do twitterja samo kregajo in žalijo vse živo. Kaj se sploh čudijo?
Bom poskusil čim bolj preprosto razložiti. Tako levim kot desnim.
Dejstvo je, da imam tako levičarjev kot desničarjev poln kufer. Ali če sem še bolj natančen: poln kufer imam ekstremistov, teh najbolj fanatičnih in izpostavljenih. Levih in desnih.
Levičarji in desničarji mi ne grejo na živce nasploh in ne toliko zaradi samih vrednot, ki jih zagovarjajo, ampak zaradi svoje javne državljanske drže. (Pa še česa, seveda, ampak tu so med njimi že razlike.)
Na obeh straneh ne maram tega samopriliznjenega in patetičnega signaliziranja moralnopolitične neoporečnosti. Tega njihovega oklepanja oblastí ali hlepenja po oblásti, tega preštevanja, zamerljivosti, maščevalnosti, nepozabljanja, tega vase zaverovanega moraliziranja edino pametnih, ne nazadnje pa tudi te medijske nizkotnosti.
Jaz pa v nasprotju s temi prevladujočimi imperativi pravim, da živimo v takih časih in v taki situaciji, da je bolje biti tiho in nehati s temi neumnostmi. Ker to se ne bo dobro končalo, če se ne bomo pravi čas ovedli.
Ljudje podpirajo tiste, ki jim nekaj dajo - ne pa tistih, ki nadirajo njih in še marsikoga
