Trideset let je že minilo od takrat, ko so se polnoletni državljani takratne Jugoslavije odločili, da se podamo na samostojno pot neodvisnosti. Sama tisti čas glasu še nisem smela oddati, se pa spomnim svoje babice, ki je takrat delala na volišču in ponosno preštevala vse glasove za. Sama se niti nisem zavedala pomembnosti tega dogodka, bolj so me zanimali moje poni kolo, s katerim sem se podila po mestu, pa igranje košarke, zvezde na nebu, pa kako bom porabila sto šilingov, ki sem jih dobila, ko smo šli v Lipnico po dobrote (mmm, milka). Otroštvo je bilo polno lepih spominov, od smučanja na Pohorju do počitnic na morju. Baje takrat nismo imeli veliko, a imeli smo v bistvu vse. Lepo je bilo v naši domovini biti mlad.
Takrat smo še zadnjič res stopili skupaj. Plebiscit je imel več kot 90-odstotno udeležbo in kar 95 odstotkov volivcev je stalo za odločitvami svoje nove države. Pa čeprav nam ni bilo vedno lahko, smo verjeli v to novo pot. In kaj nam je ostalo do danes? Te številke volilne udeležbe se berejo kot kakšna znanstvena fantastika. Danes se strinjamo samo še v tem, da bodo verjetno cestarji spet zamudili na pluženje. Vse drugo pa je klima nekega strahu in nezaupanja, globokega razkola družbe.
Že več kot petnajst let živim v ZDA, ki mi nikoli niso postale pravi dom. Vedno sem ostala Slovenka po duši. In vedno me je motila razdvojenost ZDA. Govorijo, da so patrioti, pa imajo po drugi strani sistemski rasizem na vsakodnevni ravni. Vsi se delijo na belo- in temnopolte, rdeče in črne, komuniste in nekomuniste. Zakaj? Saj smo vsi samo ljudje. In Slovenija prav tako stopa po tej poti, ker se pač zgledujemo po teh državah. Zakaj? Ja, lahko se zgledujemo po priložnostih, ki jih v ZDA imaš, na primer v gospodarstvu. Pa kako cenijo šport, kulturo, tudi znanost. A hočemo slediti tudi njihovemu zdravstvenemu sistemu, ko lahko čez noč bankrotiraš, ker ti najdejo srčno napako? Kjer te brez zavarovanja pustijo na cesti? Želimo slediti državi, kjer en mesec vrtca stane več kot 1000 evrov? Pa leto študija tudi 40 tisoč in več? Mi pa pridno stopicamo po sledeh v "obljubljeno" deželo.
Danes vse bolj opažam, da se je temu svetu kratko malo zmešalo. Nikoli ni dovolj. V času plebiscita smo stremeli za tistim, česar takrat nismo imeli (mmm, milka), sedaj pa hrepenimo po tistem, kar smo imeli takrat (mmm, domačica). A ne moremo enostavno pogledati, kaj imamo, in biti veseli za to? Morda je to v letu 2020 res težko. Brez skrbi, tudi sama sem včasih na robu, ko moram ostati doma, predavati po spletu in voditi vaje za študente, skrbeti za svoje in še za njihovo mentalno zdravje. Nekdo je napisal na družbenih omrežjih, da če bi bil hulahup narejen 2020., bi bil iz bodeče žice. Ampak ni za vse kriva korona. V normalnem svetu bi nas takšna kriza močno zbližala, vidim pa, da nas je bolj oddaljila kot kadarkoli.
Veliko se v teh dneh ukvarjam s šolanjem na daljavo. Tudi moja univerza (Univerza v Kaliforniji, Davis) je zaprta, predavanja in izpiti potekajo preko malih ekranov, ki nam bodo pokvarili vid, hrbtenico in verjetno tudi um. Štiristo nadobudnih študentov, bodočih medicincev in veterinarjev, poskušam naučiti vsaj malo fizike. Da bodo vedeli, kaj je to tlak, ki ga merijo. Pa temperatura itd. Vse lepo in prav, zatakne pa se seveda pri preverjanjih. Verjetno se vsak učitelj danes sooča s tem problemom. Ali lahko uporabljamo kamere, koliko kamer lahko zahtevamo, kako narediti izpite enakovredne za vse, tudi tiste s slabšimi pogoji, slabim internetom, računalnikom brez kamere, ki si ga delijo z dvema staršema in tremi brati in sestrami? Po drugi strani pa imamo rekordno število prepisovanj. Pa ne iz klasičnih "švinglcev", tisto še podpiram, ker se tudi s pripravo teh nekaj naučiš. Sedaj obstajajo prav strani, na katere seveda proti plačilu pošlješ izpit, in 15 minut kasneje dobiš odgovor. Pri enem izpitu smo ugotovili več takšnih goljufij, kot sem jih do sedaj v vsej svoji karieri. Obenem pa se študenti pritožujejo, da bi jim morali dati še več svobode, izpite takrat, ko bi njim ustrezalo, več časa, manj snovi, za slabe rezultate so pa krive volitve, nemiri, korona ... Po drugi strani pa gledam naše utrujene medicinske sestre in zdravnike, ki delajo noč in dan kljub volitvam, nemirom in zaradi pandemije. Skrbi me, kako bomo vzgojili to generacijo, ki bo morala biti kos še večjim preprekam, kot smo jih imeli sami.
Pravic vse manj, obveznosti vedno več. Morda pa le kdo ugotovi, da smo prav na tem bili pred tridesetimi leti. In takrat nas je to združilo
30 let od plebiscita
26. december je dan samostojnosti in enotnosti, ki zaznamuje razglasitev rezultatov plebiscita. Letos bo 30 let od zgodovinske odločitve za samostojno državo. V naslednjih tednih boste lahko v Večerovih Pogledih brali razmisleke o prehojeni poti in perspektivah. Pripravljamo tudi posebno prilogo, ki bo izšla pred obletnico.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
