V gledališkem kolektivu, v katerem ustvarjam zadnjih deset let, imenuje se Beton Ltd., smo ves čas podvrženi sprejemanju odločitev. Takšna je narava kolektivnih skupnosti. Ni nadrejenega, ki bi od nas prevzel in nam odvzel odgovornost za odločitve, čudežne roke, "da pride in te odpelje drugam", kot bi rekel Samuel Beckett. Ker poleg tega ne pristajamo na princip preglasovanja večine nad manjšino, smo obsojeni na nenehno zasledovanje enotnosti. V tem zasledovanju smo se zgodaj naučili, da dobre rešitve ne izhajajo nujno iz natančnega uvida v prihodnost, saj z vsako odločitvijo stopamo v neznano, nepreizkušeno, nepredvidljivo. In včasih nihče ne vidi dovolj daleč naprej. Zagotovo pa vidimo nazaj, ocenjujemo in motrimo lahko stvari, ki smo jih preživeli, posledice, ki so izvirale iz naših preteklih odločitev ali odločitev drugih v nekih sorodnih situacijah. Zato se pogosto odločamo via negativa, na podlagi tega, česa ne bi (več) radi, česa nam je dovolj, kaj se je izčrpalo, izpelo.
Plebiscitarna odločitev Slovenk in Slovencev izpred tridesetih let je zagotovo veličastno dejanje, mitizirano, seveda, vedno bolj, pa vendar zgodovinski dokaz enotne kolektivne odločitve za samostojnost. Toda kaj, če je šlo pri tej odločitvi v veliki meri za zavrnitev tistega, kar je obstajalo do tedaj, proti obstoječemu redu, proti tistemu, kar je vsak od volivk in volivcev vsakodnevno izkušal in živel? Bi bila ta odločitev kaj manj veličastna, manj zgodovinsko pomembna? Niti slučajno. Kajti udejanjenje spoznanja, česa nočeš več, je enako pomembno in dragoceno kot odločitev za nekaj, česar si nihče zares ne zna predstavljati. V obeh primerih gre za odločitev. Enotno odločitev.
Vsi, ki delamo v gledališču, prav tako zelo dobro poznamo trenutke, skoraj fizično otipljive, ko začutimo, da je nekaj (običajno predstava) večje in pomembnejše od slehernega posameznega člena v dolgi in razvejani verigi delujočega mehanizma, ko pozabimo na zamere, lastna pričakovanja, individualne potrebe in preračunljivost. Ti trenutki so izjemni in redki, zato so toliko bolj dragoceni. In če se jim prepustimo, se tisto nekaj skoraj vedno rodi v nekaj več. V nesluteno. Težava nastopi, ko in kadar poskušamo za vsako ceno ugotoviti, kdo je bil za to najbolj zaslužen. Čigava iniciativa je bila, da se je rodila Predstava. Gre za vulgaren proces lastninjenja in privatizacije. Gre za merjenje zaslug. Za narcisistično opazovanje sebe v vzvratnem ogledalu. Za poskus prepričevanja drugih o lastni veličini.
Če odmislimo nenehen boj za oblast, moč, vpliv, skratka denar, je prevladujoči hranljivi agar vladajočih garnitur v Sloveniji v preteklih tridesetih letih predvsem ta boj za zasluge, za interpretacijo zgodovine, za brezobziren poskus uveljavitve lastne optike (in opcije), ki pa še nikoli ni potekal bolj sistematično in nepopustljivo kot prav v tem letu. Kot bi slutili, da gre za tako rekoč zadnjo priložnost.
Republika Slovenija, osnovana na plebiscitarni odločitvi izpred tridesetih let, je še vedno mlajša od pričakovane življenjske dobe povprečnega Slovenca. Nemogoče jo je misliti zunaj konteksta naših lastnih biografij, tudi moje. Dojemanje in razlaganje njenega zgodovinskega razvoja je zato neločljivo povezano s potekom posameznih življenjskih usod. Toda veliko pomembneje je, da je priklenjena na usode ključnih akterjev, ki so tako ali drugače povzročili njen nastanek. Akterjev, ki so zaznamovali odrasla življenja celih generacij. Ki krizo današnjega sveta, v kateri mnogi resnično "rešujejo človeška življenja", izkoriščajo za vzpostavitev mehanizmov, ki naj bi enkrat za vselej odgovorili na vprašanje, kdo so bili resnični in kdo zgolj lažni junaki v predstavi, imenovani Slovenija.
Slovenska osamosvojitev bo postala resnična šele takrat, ko se bo država kot tvorba osamosvojila tudi od svojih očetov, roditeljev. To pa očitno še dolgo ne bo mogoče
Zato se mi vse od letošnje pomladi, tako drugačne od vseh pomladi, kar se jih spomnim, v pomladi prestopnega leta, ki je, kot bi z nekakšnim preroškim glasom rekla moja mama, "vedno slabo leto", dozdeva, da sem se naenkrat znašel v preteklosti, še huje, da me nekdo na silo in vztrajno vleče nazaj v neko svojo nerealizirano preteklost.
Pri tem pa se je marsikaj spremenilo. Družbeno vrenje, uporniška nastrojenost, nemirna želja po novem, nepreizkušenem in nepredvidljivem, ki so zaznamovali konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, so izrazito nezaželeni, osovraženi in vedno bolj prepovedani. Kulisa vladajoče garniture je postala dvorec, nekdanja poletna kraljeva rezidenca, v katerega ob mraku, najraje ob četrtkih, črne državne limuzine prevažajo pomembneže, ki vedno pogosteje zahtevajo enotnost, kakršne se spominjajo izpred tridesetih let. Toda v resnici gre za zlorabo plebiscitarne enotnosti, kajti bolj kot k enotnemu ravnanju nas pozivajo k enotnemu mišljenju, še več, k odpovedi mišljenja. Kajti očitno je bistveno zgolj in samo preživeti. Je to prihodnost, za katero smo se tako enotno odločili?
Slovenska osamosvojitev, ki bo vsak čas dobila svoj novi muzej, simbolno spočeta v plebiscitarni odločitvi 23. decembra 1990, bo postala resnična šele takrat, ko se bo država kot tvorba osamosvojila tudi od svojih očetov, roditeljev. To pa očitno še dolgo ne bo mogoče. Toda kot pravi Albert Camus, avtor Kuge, letos toliko branega romana: "Če je človek, ki verjame v človeško usodo, res norec, pa je tisti, ki zaradi dogodkov opusti upanje, slabič."
* Naslov besedila je naslov ene od predstav kolektiva Beton Ltd.
30 let od plebiscita
26. december je dan samostojnosti in enotnosti, ki zaznamuje razglasitev rezultatov plebiscita. Letos bo 30 let od zgodovinske odločitve za samostojno državo. V naslednjih tednih boste lahko v Večerovih Pogledih brali razmisleke o prehojeni poti in perspektivah. Pripravljamo tudi posebno prilogo, ki bo izšla pred obletnico.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
