Ali je mogoče imeti rad samo pol domovine? Verjetno je. Tako kot imajo nekateri raje temni del eurokrema kot svetlega, čeprav sta po okusu skoraj enaka. Spet drugi pravijo, da imajo raje poletje in tople dneve, drugi pa prisegajo na zimo in sneg. Torej je polovična naklonjenost, privrženost ali celo ljubezen dejstvo in o njej ne gre veliko razpravljati. Zanimivo pa je, da nimamo izraza za takšen, polovični odnos. Celo za odnos, ko dva živita skupaj, pa še nista sklenila zakonske polne zveze, ne premoremo drugega izraza kot polovična zveza. No ja, med ljudmi se temu stanju reče tudi koruzništvo, a je ta izraz zbledel iz našega sodobnega jezika skupaj s še nekaterimi izvirnimi domislicami prejšnjih rodov Slovencev. O stanju polovične naklonjenosti nečemu razmišljam zato, da bi našel pravi izraz za polovično pripadnost ali ljubezen do domovine. Kako poimenovati človeka, ki nima rad cele domovine, ampak samo njen del. Recimo, da ima rad polovico domovine. Bomo rekli, da živi z domovino na koruzi, ali kaj manj duhovitega, kot na primer poldomoljub?
Razmišljam seveda o Sloveniji, ki je moja domovina. Tukaj sem se rodil jaz, tukaj so se rodili moji starši, moji stari starši, prastari starši vse tja do Jožefa Petra Alkantare, filozofa in zdravnika z vipavske Podrage, ki je pred 250 leti na Dunaju s pomočjo matematike razlagal svoje filozofske poglede na obstoj sveta. Morda je prav on kriv, da domovine nikoli nisem dojel kot dolino tiho z vasico malo, ampak je bila domovina nekaj takega kot jezik. Ko sem se rodil, sem nekatere stvari preprosto dobil: starše, brata, sorodnike, jezik, dom in domovino. Nobene izbire nisem imel in ničesar nisem mogel storiti po svoji volji. Svoja volja je prišla veliko kasneje.
Da je domovina predvsem dom, pove že beseda sama: dom-ovina. Dom je naša najožja domovina, ki jo imamo skoraj vsi. Včasih so mu rekli očetnjava in takrat je bilo to kmečko poslopje nekje na severnem robu Slovenskih goric, s polji in pašniki, ki prehranjujejo veliko družino. Očetnjava je dom in okolica, lahko je tudi kraj, kjer živimo in poznamo skoraj vse okrog nas, literarno pa je velikokrat postala kar domovina v najširšem pomenu besede. Očetnjava je pravzaprav domovina na kvadrat, saj je hkrati domovina in dom, to pa je nevarno razmerje, ki lahko pripelje do sila nerodnih situacij. Recimo, slovenska družina posvoji otroka iz Zahodne Sahare, istočasno pa podpira postavljanje mejnih pregrad za druge otroke, ki bi radi prišli v neki novi dom. Ali to pomeni, da so svojo očetnjavo v ožjem pomenu besede, torej dom, pripravljeni odpreti tujcu, očetnjave v najširšem pomenu pa ne? Seveda je vse skupaj bistveno bolj zapleteno, vseeno pa bom skušal to razumevanje osmisliti na primeru begunskih otrok, ki v pričakovanju betlehemske luči zdaj zmrzujejo na njivi pred ograjeno reko in imajo občutek, da je domovina tisto na drugi strani, kraj, kjer se bodo končno ogreli in morda celo igrali z vrstniki. Sirskemu otroku, ki so ga pri dveh letih v prtljažniku avtomobila prepeljali v blato ob Korani, je že ogrevan azilni dom v Postojni ali na Spodnjem Saškem lahko neke vrste domovina. Domovina je lahko odprt ali zaprt prostor, v katerem se počutiš, kot bi se moral vsak človek počutiti doma. Dom je namreč beseda, ki izžareva toplino, in domovina bi morala biti skupek takšnih domov. In če ima človek po defoltu rad svoj dom, bi posledično moral imeti rad tudi svojo domovino.
In imam jo rad. A ne tako kot svoj dom, saj so se v to mojo domovino očitno naselili ljudje, ki jih včasih ni bilo ali pa so bili nekje skriti
In imam jo rad. A ne tako kot svoj dom, saj so se v to mojo domovino očitno naselili ljudje, ki jih včasih ni bilo ali pa so bili nekje skriti. Zato se mi vse pogosteje dogaja, da ne morem verjeti svojim očem in ušesom, kdo vse živi v tej moji domovini in jo celo predstavlja. Ti ljudje z mano in z ljudmi, ki so bili večino mojega življenja del moje domovine, nimajo nič skupnega. Nerodno mi je zaradi njih in včasih sem tudi jezen, še posebej takrat, ko svoje blodne misli predstavljajo, kot da so tudi moje. Pa niso.
Zato domovine ne morem imeti rad kar tako, po dolgem in počez. Ne morem je imeti rad brezpogojno, in če bi me danes poklicali, naj jo grem branit pred nekakšnim sovražnikom, bi se jim zahvalil za takšno povabilo. Nisem Američan, da bi šel svojo domovino branit v Irak ali Vietnam. To zmorejo samo oni, ki verjamejo, da je cel svet njihova očetnjava. Slovenci nismo tako samozavestni. Že Slovenija nam je prevelika. Mi bomo branili svoj dom, morda tudi ulico, krajevno skupnost, občino, celo regijo. Da bi kar tako branili celo domovino, pa bi morali imeti drugačno državo.
In tako smo prišli do bistvenega spoznanja, da država in domovina nimata prav veliko skupnega. Država je geografsko-politična kategorija z vsem, kar sodi zraven, od oblasti do volivcev in od mej do proračuna. Državo imajo radi tisti, ki od nje živijo, vsi ostali lahko imamo radi domovino, vendar to ne pomeni, da imamo radi vse, kar v tej domovini obstaja in živi. Drugače rečeno: državo lahko narišemo, če bomo hoteli narisati domovino, pa bomo najverjetneje ostali pri svojem domu. Domovino v najširšem pomenu besede lahko samo opišemo. In to tudi počnem. Opišem jo kot dolino, sredi katere stoji mesto, okrog pa so razporejeni vasice in posamezni zaselki. Tisti s pobočja nimajo posebno v čislih tistih iz doline, ker se menda imajo za nekaj več. Tisti v mestu pa se prikrito bojijo tistih s hribov, ker pri njih človek nikoli ne ve. Njihov odnos opazujem kot soočenje modernega in tradicije, kot spopad znanja in ljudske modrosti, kot merjenje moči javnih in zasebnih medijev. V skrajnem primeru to pripelje do Sarajeva iz aprila leta 1992, v najblažjem pa do odhoda mladih izobražencev v tujino.
Tako je verjetno v vsaki državi in v vsaki domovini, ampak to je bolj slaba tolažba. Jaz živim v tej državi in živim v tej domovini, vendar ne v celi. Recimo, da imam rad pol ali pa tri četrtine domovine.
Očitno sem poldomoljub ali tričetrtdomoljub. Drugače rečeno, z domovino živim na koruzi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
