Namenoma in prvič, odkar obstaja Evropska unija, sta tokrat na najpomembnejša, najodgovornejša položaja postavljeni ženski, druga dva položaja, občutno šibkejša, pa sta pripadla moškim. Tam, kamor sta se namestila Belgijec in Španec, je dobro in donosno, vendar njuna položaja ne po vplivu ne po moči nista primerljiva s tistima, ki sta ju zasedli Nemka in Francozinja. Poleg tega je Angela Merkel, čeprav gre njena kariera h koncu in je očitno bolna, še vplivna, še vlada. Na svoj način, previdno, vendar ledeno odločno, je izigrala spitzenkandidata svoje stranke, EPP, Manfreda Webra in namesto njega na položaj šefice Evropske komisije porinila Ursulo von der Leyen. Kanclerka je zelo zadovoljna tudi z imenovanjem Christine Lagarde na čelo Evropske centralne banke (ECB). Obe novi visoki bruseljski funkcionarki sta bili v svojih državah ministrici. Toda Francozinja je v času svoje kariere pokazala vsestranskost, prilagodljivost, strokovnost, sposobnost nagovarjanja in dogovarjanja. Očitno je kompetentnejša ter intelektualno in strateško precej močnejša od Nemke, vendar je položaj guvernerke ECB tudi precej pomembnejši od položaja predsednice Evropske komisije. Toda obe, von der Leynova in Lagardova, ena šibkejša, druga močnejša, sta se na svoji novi poziciji povzpeli s komplicirano in brezobzirno politično kombinatoriko in ne ker bi koga spodnesli s svojimi odlikami.
Od kod prepričanje, da ni mogoče najti niti 50 odstotkov kompetentnih žensk, medtem ko zagotovo obstaja 60 ali 70 odstotkov kompetentnih moških?
Ko je na sestankih držav članic govorila Margaret Thatcher, edina ženska med udeleženci, so se njeni kolegi premierji namenoma na glas pogovarjali med seboj ali se delali, da spijo
Kvote niso privlačne, njihov rezultat pa je dober
