Še en 11. julij je minil. Dan in mesec v letu, ko je življenje v povojni Srebrenici na mejah še komaj znosnega. To je čas, ko vsaj za silo zaceljene rane ponovno zakrvavijo, ko je bolečina tistih mater, žena, hčera in sinov, ki so preživeli, neizmerna in ko se prizori trpljenja, ki so ga Srebreničani doživeli krvavega julija 1995. leta, preživelim žrtvam ne vračajo le v nočnih morah, temveč ga podoživljajo tudi čez dan. Tedni bodo potrebni, da bo bolečina vsaj nekoliko popustila in se bo življenje, v katerem bodo do naslednjega 11. julija Srebreničani pozabljeni od vseh, vrnilo v ustaljene tirnice. Kolikor je to sploh mogoče, po vsem, kar so preživeli tega 11. julija, ko je človeštvo le nemo opazovalo genocid, ki ga je zločinska vojska enega naroda izvršila nad drugim zgolj zato, ker so bili druge vere – islamske. In je mednarodna skupnost z gledanjem stran pasivno žrtve prepustila krvnikom, zaradi česar je to neizbrisljiv madež na njeni podobi.
Iz Potočarov, kjer za zdaj v spomin in opomin stoji 6443 belih nagrobnikov; za vsako že najdeno in pokopano žrtev eden, kot dokaz, da so ti posamezniki bili nekoč med nami - je najpomembnejše sporočilo v svet na predvečer 24. spominske slovesnosti poslala ena od srebreniških mater, Munira Subašić. "Vsem, ki so izvedli genocid, sporočam, da ni prepozno, da priznajo pravo resnico, se pokesajo in opravičijo. Ne zaradi nas, mater, temveč zaradi svojih in naših otrok ter vnukov, da bi lahko na teh tleh živeli srečnejši."
Srebrenica danes, 24 let po genocidu, namreč še vedno ni kraj miru. Ni kraj kesanja, soočenja z resnico, priznanja krivde in kraj sprave. Je še vedno predvsem kraj neizmerne bolečine. Tistih, ki še vedno iščejo posmrtne ostanke svojih sinov, mož, bratov in očetov, da bi jih lahko dostojno pokopali. Tistih, ki se vsakodnevno na ulicah srečujejo s krvniki in s tistimi, ki nimajo poguma, da bi priznali dejanja, ki so jih zagrešili bodisi sami bodisi pripadniki njihovega naroda.
Živih prič Srebrenice je vse manj, povampirjeni nacionalizem pa se nenehno krepi
