Butalci so vedno drugi

Butalci nas vedno znova najdejo. Zalotijo nas v glavnem nepripravljene. Eno redkih duhovitih, nadrealistično absurdnih besedil slovenstva ob Cankarjevih Šentflorjancih moramo vsake toliko rešiti krivične pozabe in literarnozgodovinskega odrivanja v manjvredno polje mladinske književnosti. Če jih ne bi pred tremi leti Barbara Simoniti literarnokritično rehabilitirala in jih prepoznala kot vrhunsko literaturo nonsensa, bi še danes bili le nepriljubljeno obvezno čtivo za osnovnošolce.
Med pravljice Frana Milčinskega smo jih najraje odrivali - kako kratkovidno - in se s tem na videz rešili bremena butalosti, ki je v našem deenkaju bolj in prej kot avseniki in slaki. Kar se nam je ob smrtih obeh narodno-zabavnih junakov patetično vcepljalo - celo na javni televiziji, že leta zagledani v to deenkajevstvo domačijstva. Kot da lastno butalstvo v taktu alpske poskočnice nekako lažje prenašamo. Sicer pa nas javni zavod vedno znova butalsko prepričuje, da slovenski pozdravi in noči modrijanov sodijo med vrhunske kulturne vsebine.
Mariborska Drama je imela letos srečno roko in je ujela pravi trenutek - v času županskih volitev na novo aktualizirati Butalce je res vizionarstvo brez primere. Seveda je to zasluga prejšnje, prezgodaj odšle umetniške direktorice Diane Koloini, ki je zadela zeitgeist. Igor Pison, Tržačan, si je prvi drznil Butalce napisati na novo. Sam pravi, da so njegovi Drugibutalci "apgrejdani" in stopnjevani v butalosti. Totalno jih je posodobil, še bolj ponašil. In še bolj nas razgaljajo tukaj in zdaj med imeti in biti. Kratko malo zasejal je novo butalsko sol in današnjemu slovenstvu pokadil pred nosom. Saj vendar: "Dobro vemo, da so vedno drugi Butalci, ne mi."
Ko se je v slavnostnem špalirju po improvizirani rdeči preprogi pred mariborskim teatrom na Maistrovo proslavo sprehodil slovenski predsednik Borut Pahor, je moral tudi mimo dveh reklamnih panojev z najavo predstave Drugibutalci. Nihče ni gledal špalirja praporščakov, tista dva city lighta pa sta ukradla vso pozornost slavnostnega protokola. In čisto prav je tako, še bolj prav pa bi bilo, če bi vsem zbranim ob proslavi ponudili brezplačen ogled predstave Drugibutalci. Čeprav so že pr(a)vi Butalci šli precej v pozabo, bi bilo poučno in koristno zlasti politikom vcepiti nekaj avtorefleksije in jim preprečiti, da bi po gogoljevsko ogledalo krivili, da je njihova podoba spačena.
Kako bi le vplivalo nanje denimo drugobutalsko izkazovanje tolerance: "Čeprav smo TAM v vojni, smo TU za mir. Zato je treba črpati iz naše tradicije, ki je literarna. In zato je treba verjeti v moč besede, ki jo lahko zapišemo. Zato napišimo ob žici: 'Tujcem prepovedana pot.'" In kako bi si nekateri razlagali retorično vprašanje "Da je narava desničarska? Ker je premikanje nekaj, česar drevo ne bi nikoli storilo." Ampak inteligentni humor, satira in avtoironija niso blizu tukajšnji politiki. Najbrž bi trpeli v dvorani ali se zgražali. Ampak butalstvo ima veliko opraviti z odsotnostjo kulture v političnih programih strank in tako imenovanih neodvisnikov na županskih volitvah.