Čas mračnjaštva

V drugi Janševi republiki smo to že doživeli, pred dobrim desetletjem. Takrat so desni neoliberalci prvič brezsramno smrt rakavih bolnikov naprtili kulturnikom na Metelkovi. In humanistične znanosti so s političnega vrha oziroma tedanjega ministrstva za izobraževanje razglašali za neuporabne. Tedanji kulturni minister oziroma superminister Žiga Turk je v časih zloglasne pripojitve kulturnega resorja izobraževanju in športu predlagal, da se kritična umetnost ne bi več državno financirala.{infobox-quote_full}153894{/infobox-quote_full}

Zdaj se duhovna prenova nadaljuje z nezmanjšano silovitostjo in cinizmom. Marxov najbolj zlorabljani citat, ki ga ljubijo tukajšnji tviteraši - Zgodovina se ponavlja prvič kot tragedija, drugič kot farsa -, je spet v obtoku in veljavi. Tokrat niso bili do kulture žaljivi državni sekretarji in drugi podaniki nove oblasti, ampak kar sam premier. Čivknil oziroma bevsknil, kot bi rekel Mladen Dolar, je tako: "Dragi Slovenci, namesto za šole, domove za starejše, bolnišnice in študentske domove je zadnjih deset let vaš denar šel za tole." In pripel dve tabeli. V njih pa prejeta sredstva od javnih (nevladnih) proračunskih porabnikov v obdobju od leta 2009 do vključno leta 2019. Kost v Janševem grlu so vnovič nevladne organizacije širokega spektra, ne le kulture. V bistvu bi morali spletiščne komentarje na privatnih platformah korporativno ignorirati, a če naš premier čivkne kar 75-krat na dan, ga je preprosto težko spregledati.{api_embed_photo}634852{/api_embed_photo}

Netenje sovraštva med družbenimi podsistemi, zlasti pa do nevladnikov, je že dolgoletna obsesija te oblasti, ki so ji nevladne organizacije oziroma NVO-ji od nekdaj legla levičarstva, Prešernovi nagrajenci pa kvaziumetniki. Vse skupaj je očitno že napoved spopada z interpelatorji kulturnega ministra Vaska Simonitija. Marca bo interpelacija v državnem zboru. In naposlušali se bomo žalitev, nekorektnosti, nekulturnosti vobče.

To, kar je od nekdaj veljalo za faux pas, namreč hujskaštvo med znanostmi, razlikovanje med družboslovjem in naravoslovjem kot med uporabnimi in neuporabnimi vedami, je danes ne le dovoljeno, ampak zaželeno in spodbujano s samega državnega vrha. Nespodobnost, nepreverjenost, brezsramnost so se zažrle vsepovsod, silovito tudi v vrhove oblasti.{api_embed_photo_R30}634850{/api_embed_photo_R30}

Očitati desetletna prejeta proračunska sredstva organizacijam, kot so Zavod EN-KNAP, Bunker, mariborska Kibla, Maska, Mirovni institut, Škuc, je nespodobno in neetično početje. Nekulturno. Če pomislimo zgolj, kaj vse samo mariborsko Kulturno izobraževalno društvo Kibla s svojimi 280 tisočaki na leto ustvari v domačem in mednarodnem prostoru. Med zavodi, ki gredo v nos premieru, so zvečine taki, ki so jih ustanovili vrhunski slovenski umetniki, dobitniki najvišjih nacionalnih, tudi mednarodnih nagrad. In je problematiziranje njihovega financiranja eklatantna žalitev tistih, ki so največ prispevali v tukajšnjo kulturno krajino.

Od razvoja neodvisne ustvarjalne scene so odvisne tudi javne institucije. To se je pokazalo že v prvi krizi leta 2012. Programi javnih kulturnih ustanov so neposredno odvisni od nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi. Kultura je prepleten ekosistem, in ko bo prizadeta neodvisna scena, bo to prizadelo tudi javni sektor. Jedro civilne družbe so prav nevladne organizacije, samostojni ustvarjalci in ljubitelji, ki delujejo v javnem interesu. Seveda so med pandemijo najranljivejši. Odnos naše vladajoče politike, s premierjem in kulturnim ministrom na čelu, ki zanikata in omalovažujeta ta sektor, zelo odstopa od evropske komisije, ki ga uvršča med pet najbolj prizadetih sektorjev ta čas. Druge evropske vlade z neposrednimi pomočmi rešujejo eksistencialne težave samozaposlenih umetnikov, ustanavljajo posebne reševalne sklade za posamezne umetnostne panoge, pri nas pa niti dialoga ni med birokrati z Maistrove in nevladniki. Premier Janša nečastno peha Slovence v povsem neprimerno odločanje med socialo, šolstvom ali po njegovem očitno nepotrebno in jalovo umetnostjo. Torej: siliti ljudi v odločanje med domom za starostnike in plesno skupino ali med bolnišnico in šolo ali galerijo ter filmom je ne le nespodobno, ampak skregano z vsemi civilizacijskimi normami. Namesto spoštljivega in vključujočega dialoga smo dobili z vrha tvite s strupeno populističnimi hujskaškimi parolami razkola.{api_embed_photo}634851{/api_embed_photo}

Objavljanje desetletnih "zaslužkov" NVO-jev je res manipulacija brez primere. Niti enkrat ni nobeden od omenjenih sovražnikov nevladne kulture in tistih, ki prezirajo tudi vrhunske, z najvišjimi priznanji nagrajevane umetnosti in umetnike, priznal nespregledljivega pomena teh, ki bi jim premier in njegovi podaniki očitno ukinil državno podporo in jih poslal na trg. Očitno si je aktualna oblast zadala za enega od ciljev razgraditi nevladni sektor in s tem ogroziti javni interes. Stigmatiziranje umetnikov kot parazitov, metanje nevladnikov iz prostorov, ki so si jih kot civilnodružbeniki sami izborili, so metode na poti do cilja - duhovne prenove. V evropskem povprečju smo po podpori nevladnemu sektorju na repu. V povprečju v Evropski uniji zaposlujejo v nevladnem sektorju 5,4 odstotka aktivnega prebivalstva, njihov prihodek v deležu iz javnih virov pa znaša povprečno kar 58 odstotkov vseh prihodkov. Zanimivo, da so med kulturnimi zavodi in organizacijami, ki jim premier očita desetletne prihodke in bi jih kanaliziral raje v socialo in zdravstvo, mnogi zelo uspešni na evropskih razpisih. In mnoge med njimi kulturni minister meče iz Metelkove. Prav tako so iz odločujočih teles, ključnih odborov, ki odločajo tudi na evropski ravni, eliminirali vse predstavnike nevladnikov.

Če bo politika od ulice terjala, da odloča o tem, ali potrebujemo domove za starostnike ali plesno gledališče in galerijo, se obeta mračnjaštvo. Gorje nam vsem. Farsa se stopnjuje.