"To ni trenutek za žalost, preveč smo razkurjeni," mi je pred kratkim dejal šef oddelka za intenzivno nego v bolnišnici v moji volilni enoti v Solunu. On in njegova ekipa, sestavljena iz predanih zdravnikov in medicinskih sester, pred tem niso spali vso noč, ki jo je evokativno označil za "njihovo šentjernejsko noč". Vprašal sem ga, zakaj se razburja. "Izgubil sem 43-letnika, ki bi ga lahko rešil," mi je odvrnil z jeznim glasom. "Toda laži, preklete laži in propaganda so tiste, ki me spravljajo v bes."
Grčija je dobro prestala prvi val covida-19, drugi val epidemije pa je vlado ujel popolnoma nepripravljeno. Zaposleni v bolnišnicah na severu države, med njimi tudi prej omenjeni šef oddelka za intenzivno nego v solunski bolnišnici, sedanje razmere primerjajo s tistimi, s katerimi so se zgodaj spomladi soočali v severni Italiji.
Toda v javnost pricurlja le malo informacij o sedanjih grozotah. Eden od razlogov je, da direktorji bolnišnic, ki jih je nastavila vlada, osebju grozijo z negativnimi posledicami, če bodo govorili s predstavniki medijev. Drugi razlog je, da so postali mediji med pandemijo povsem odvisni od subvencij, ki jih ministrstvo za informiranje (Orwell je živ!) podeljuje, kot se ministru zazdi.
V preteklih tednih je policija sprožila preiskave zoper medicinsko osebje, ki je napovedalo manjše simbolične stavke, da bi protestiralo proti pomanjkanju zdravstvenega kadra. Tik pred 17. novembrom, ko Grki zaznamujejo obletnico protifašističnega študentskega upora, od katerega letos mineva že 47 let, in ko v Grčiji vsako leto izbruhnejo protesti, je policija po vsej državi za štiri dni prepovedala zbiranje več kot štirih ljudi. Pandemija je bila izgovor, razlog pa zadušitev nestrinjanja.
V stranki MeRA25, ki jo vodim, je potekala dolga notranja razprava o tem, kako naj se odzovemo na to drakonsko uredbo. Odločili smo se za razumen odziv. Javnost, člane stranke in njen podmladek smo pozvali, naj ostanejo doma in spoštujejo ukrepe za preprečevanje širjenja virusa. Da pa smo izrazili svoje nasprotovanje zlorabi pandemije za prepoved vseh protestov, zlasti protestov medicinskega osebja, se je sedem naših poslancev v parlamentu vendarle odpravilo na protestni pohod po mestu, seveda z zaščitnimi maskami in ustrezno socialno razdaljo. Ker ustava članom parlamenta zagotavlja svobodo gibanja, je bila naša odločitev hkrati odgovorna in zakonita. Med tem simboličnim protestnim pohodom je sedem naših poslancev poskušalo ovirati na stotine mladih policistov in policistk, ki niso niti malo upoštevali pravil socialnega distanciranja. Ko smo se približevali koncu poti, smo bili obkoljeni s človeško verigo, ki jo je sestavljalo več kot tisoč policistov. Medtem so se premier, predsednik in še dvajset drugih funkcionarjev po ulici peš odpravili proti atenski politehnični univerzi, da bi tam položili venec.
Sedem ur pozneje so bili naši poslanci še vedno obkoljeni s policisti, čeprav je bila cesta že odprta za promet in so ljudje po njej znova hiteli po opravkih. Sporočilo je bilo jasno: ustavne pravice opozicijskih poslancev so bile de facto razveljavljene.
Dokaz, da ni šlo za naključje, je sledil čez nekaj dni. Petindvajsetega novembra, na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, je policija prijela devet znanih feministk, ker so si drznile protestirati, da bi opozorile na to problematiko, četudi so pri tem upoštevale pravila socialnega distanciranja. Medtem je urad okrožnega tožilca sporočil, da zoper opozicijske poslance, vključno z mano, poteka preiskava zaradi kršenja omejitev gibanja, čeprav te – tako vsaj piše v ustavi - za nas ne veljajo.
Leta 2015 sem izjavil, da za uničenje grške demokracije niso več potrebni tanki. Zadostovalo je že zaprtje bank
Vlada je nato razpršila še zadnje dvome glede svojih protidemokratičnih namenov in je uporabila svojo parlamentarno večino, da je izglasovala odvzem imunitete eni od naših poslank in jo spravila pred sodišče zaradi nečesa, kar je povedala v poslanski zbornici. Poleg tega so bile njene besede resnične: obstajajo poročila, da so se policijski provokatorji, ki so imeli kapuce na glavah in so bili oblečeni kot anarhisti, pomešali med protestnike in občasno spodbujali nasilje. Niti v turbulentnih 60. letih preteklega stoletja ni bila nobenemu poslancu odvzeta imuniteta za besede, izrečene v dvorani našega parlamenta.
Pred letom dni sem prebral knjigo Kako ostati brez države: sedem korakov od demokracije do diktature turške novinarke in pisateljice Ece Temelkuran, srce parajočo pripoved o zdrsu Turčije v parlamentarno diktaturo. Tedaj si nisem mislil, da bo njena zgodba leto pozneje na las podobna trenutnemu dogajanju v Grčiji. Znake je bilo mogoče opaziti že kmalu po tem, ko je oblast prevzela konservativna vlada pod vodstvom stranke Nova demokracija, torej veliko pred sedanjo pandemijo.
Pripadniki posebne policijske enote so vdrli na univerzitetne kampuse, da bi ugodili desnemu krilu vladajoče stranke. Skoraj vse televizijske in radijske postaje so hlapčevsko razširjale slogan, da bo nova vlada "Grčijo spet naredila veliko". Vladni ministri so nesrečne migrante poimenovali "nezakoniti vsiljivci" ter grški obalni straži izdali nezakoniti in morilski ukaz, naj krhka plovila, prenatrpana z obupanimi moškimi, ženskami in otroki, usmeri nazaj na viharno morje.
Medtem ko se liberalna Evropa razburja zaradi Madžarske in Poljske, ki sta vložili veto na proračun EU v bran svojima neliberalnima režimoma, očitno nihče ne opazi, da jima sledijo tudi druge članice EU, denimo Grčija. Leta 2015 sem izjavil, da za uničenje grške demokracije niso več potrebni tanki. Zadostovalo je že zaprtje bank. Pet let pozneje je prehod na postmoderno parlamentarno diktaturo v že precej napredovali fazi. Pred nekaj dnevi, na dan oboroženih sil, je pročelje grškega parlamenta krasila ogromna slika tanka, bojnih letal in izstrelkov. Prav tam, pred trgom Sintagma, tradicionalnim prizoriščem tako prodemokratičnih protestov kot tankovskih parad, s katerimi so bili večkrat zaznamovani suspenzi demokracije, je bilo opaziti jasne znake.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
