(GLOBALNA ARENA) Kazahstan in cena ruskega imperija

V Kazahstan so prejšnji teden prispeli padalci iz ruske elitne brigade Specnaz, jurišne enote ruske vojske, da bi tam zatrli nasilne proteste proti Kremlju naklonjenemu režimu države. Pripadniki Specnaza so v Kazahstan prispeli v trenutku, ko so ruske enote že zbrane blizu ukrajinske meje, in samo 15 mesecev za tem, ko je ruska strelska brigada posredovala v Gorskem Karabahu, da je ustavila spopade med Armenijo in Azerbajdžanom. Ali ruski predsednik Vladimir Putin res poskuša obnoviti ruski imperij?

Seveda ni mogoče z gotovostjo napovedati, kaj se kremeljski sfingi plete po glavi. Toda ne glede na to, kakšne so njegove namere, Putin s svojimi dejanji nepopravljivo spodkopava idejo, na kateri je pred 30 leti temeljila ustanovitev Ruske federacije.

Boris Jelcin, prvi ruski predsednik po razpadu Sovjetske zveze, je le redko tema današnjih pogovorov. Če ga Rusi že omenijo, se najpogosteje spomnijo njegovega čezmernega popivanja ali, kar je še pomembneje, inflacije in revščine, ki sta zaznamovali prehod Rusije iz planskega gospodarstva v tržno. A skoraj zagotovo mu ne pripisujejo globokoumnih zgodovinskih spoznanj.

Toda prav Jelcin je priznal visoko ceno ohranjanja sovjetskega imperija - ta je prispevala k siromašenju Rusov in k temu, da so postali ujetniki policijske države. Rusija je lahko svojim prebivalcem svobodo in blaginjo zagotovila le tako, da ni več plačevala te cene, torej z razpadom imperija in vzpostavitvijo prostotržnega gospodarstva.

Toda Jelcin je zadnji dan leta 1999 svojo vizijo morda kar sam obsodil na propad. Človek, ki mu je tisto noč predal oblast, očitno namerava zavreči njegovo najgloblje spoznanje. Putin si morda ne bo prizadeval ponovno zgraditi ruskega imperija kot takega, toda zdi se odločen uveljaviti svojo nadvlado v nekdanjih sovjetskih republikah. To pa utegne Rusijo drago stati.

Natančen delež sovjetskega BDP, porabljen za vzdrževanje imperija, ni znan. Toda glede na obseg industrijske proizvodnje in sovjetske vojaške industrije, ki sta bili vir 80 odstotkov vseh državnih prihodkov, lahko z gotovostjo trdimo, da si Sovjetska zveza ni mogla privoščiti financiranja neproduktivnih tovarn na oddaljenih območjih v svojih konstitutivnih republikah. Da o krvnem davku, ki ga je zahteval imperij, zlasti po vdoru v Afganistan leta 1979, niti ne govorimo.

Te cene Rusi niso pozabili in so še danes jezni, ker so jo morali plačevati, podobno kot Britanci, Francozi ter Avstrijci in Madžari v času svojih imperijev. Toda za ljudi na oblasti tega ni mogoče reči. Vsi ruski voditelji, od nekdanjih carjev do Lenina in Stalina ter zdaj Putina, so bili prepričani, da je cena za ohranitev imperija upravičena.

To utegne biti deloma odraz ideologije. Palestinski učenjak Edward Said je nekoč dejal, da vsak imperij "prepričuje samega sebe in svet, da ni kot drugi imperiji, da njegovo poslanstvo nista plenjenje in izvajanje nadzora, ampak izobraževanje in osvobajanje". Rusi enako govorijo o svojem imperiju, zlasti ko razpravljajo o Belorusih in svojih "mlajših bratih" Ukrajincih.

Če bi ruski voditelji verjeli v la mission civilsatrice, civilizacijsko poslanstvo, bi bili še trdneje prepričani, da imperij izboljšuje nacionalno varnost. Toda zgodovina pravi drugače. Imperialni nadzor lahko hitro uide izpod nadzora, oblast pa postane manj gotova, kar pospeši razpad imperija.

Cena, ki jo bo morala Rusija plačati zaradi Putinovih ambicij, že narašča. Pomislite samo na vojaške izdatke države, ki so se s 3,8 odstotka BDP, kolikor so znašali leta 2013, preden je Rusija vdrla v Ukrajino, si priključila Krim ter začela podpirati secesionistične sile v vzhodnih ukrajinskih regijah Doneck in Lugansk, leta 2016 povečali na 5,6 odstotka BDP. Čeprav so se v letih 2017 in 2018 tako vojaški izdatki kot BDP države znižali, se zdaj znova povečujejo. To ni nič presenetljivega, glede na to, da je ruska vojska stacionirana v okupirani gruzijski regiji Abhaziji, odcepljeni moldavski Pridnestrski republiki, Gorskem Karabahu, Kazahstanu, Kirgizistanu in Belorusiji.

Veliko težje je kvantificirati strateške stroške imperija, ki jih Putin ne prizna rad. Kremljeva imperialna agenda, zlasti priključitev Kirma, je postavila pod vprašaj ureditev Evrazije, od Baltskega do Beringovega morja, kot jo poznamo od konca hladne vojne naprej. Druge svetovne sile, zlasti ZDA in Kitajska, so veliko investirale v ohranjanje statusa quo, ki bi ga Putin zdaj rad omajal.

Ureditev, vzpostavljena po koncu hladne vojne, je državam omogočila, da so sredstva iz vojaških proračunov preusmerjale v socialne programe. Dividenda miru ni omogočila le ruske gospodarske tranzicije, ampak tudi dolgotrajen gospodarski razcvet na Zahodu, ki se je končal s finančno krizo leta 2008.

 Daleč največ koristi je od nje imela Kitajska. Spomnimo se, da je bilo še pred 40 leti ob kitajsko-sovjetski meji nameščenih ogromno vojaških enot in na tisoče ruskih jedrskih raket usmerjenih proti kitajskim mestom. Konec hladne vojne je Kitajski omogočil, da je svoja sredstva preusmerila v gospodarski razvoj in zmanjševanje revščine. Uspehi, ki jih je Kitajska v preteklih 30 letih dosegla na teh področjih, povedo vse.

Ob tem se človek vpraša, kaj si o ruskem posredovanju v Kazahstanu, s katerim si Kitajska deli skoraj 1800 kilometrov dolgo mejo, misli kitajski predsednik Xi Jinping, zlasti po Putinovih izjavah, v katerih podcenjuje neodvisnost Kazahstana, razglašeno leta 1991 po razpadu Sovjetske zveze. Podobno je Putin namreč govoril že o neodvisnosti Belorusije, baltskih držav in Ukrajine.

Putina bi moralo od njegovih imperialnih ambicij med drugim odvrniti dejstvo, da so se le redki Rusi pripravljeni odreči svojemu življenjskemu standardu v zameno za boljši položaj Rusije v svetu. To je potrdila tudi nedavna javnomnenjska raziskava, ki jo je v Moskvi opravil center Levada. In če to ne bo dovolj, bi ga morala vsekakor prepričati možnost obnovitve rivalstva s Kitajsko. A to še zdaleč ne pomeni, da bo Putin vendarle uporabil razum. Navsezadnje se že zdaj ne zmeni za lekcije, ki jih je Rusija sama prejela v preteklosti.