Nameni ruskega predsednika Vladimirja Putina glede Ukrajine so jasni: rad bi ji odvzel status neodvisne politične entitete in njeno ozemlje pripojil Ruski federaciji. Po njegovem mnenju bi z uresničitvijo tega cilja popravil dve veliki zgodovinski napaki, storjeni v preteklem stoletju - prva je ta, da so Ukrajinski ljudski republiki dovolili, da je obstajala v okviru Sovjetske zveze, druga pa, da so dovolili, da je postala neodvisna država.

Kako verjeten je tak izid? Teoretično bi lahko ruska vojska vrsto let brutalno pustošila po prostranih ukrajinskih ravninah in njena mesta spreminjala v ruševine. Toda že kmalu po vdoru v to državo je Rusiji postalo jasno, da bo morala, če bo hotela doseči svoj cilj, v Ukrajini vzpostaviti strog in represiven režim, uvesti prisilno rusifikacijo ter odstraniti vse svoje nasprotnike. To bi zahtevalo obsežno, vsesplošno mobilizacijo ruskih virov. Putin do zdaj ni bil pripravljen niti ukazati take mobilizacije niti govoriti o kakršnikoli vojni. Ruskim prebivalcem že od začetka invazije oziroma zadnje štiri mesece pravi, da gre le za "posebno vojaško operacijo" v Ukrajini. Vojaki, ki so se naknadno pridružili ruski vojski, so prišli v glavnem iz manj razvitih predelov Rusije, kjer mladi moški težko najdejo zaposlitev.

Kakorkoli že, za ohranjanje vojne mobilizacije znotraj Rusije bi bili nujni zaostrena represija in še bolj histerična propaganda. Sporočila, ki bi jih Rusom pošiljal Kremelj, bi bila najverjetneje vedno bolj osredotočena na zgodbo o nujni in upravičeni vojni proti celemu Zahodu, ki bi ga označili za kohorto nacistov, ki so odločeni uničiti Rusijo. Vse višje število žrtev med ruskimi vojaki - ki je že višje, kot je bilo med desetletno sovjetsko vojno v Afganistanu - utegne sicer biti težava, toda če se bodo pri rekrutiranju novih borcev izognili pomembnim urbanim središčem, bi lahko bila stvar obvladljiva.

Popolnoma mobilizirana Rusija bi postala država, ki bi bila tudi povsem ločena od Zahoda. Ker ostre sankcije, ki so bile uvedene zoper Rusijo, ne bodo odpravljene, se bo ruska industrija prisiljena spustiti navzdol po tehnološki lestvici in silovito pritisniti na zavoro pri uresničevanju obsežnih novih projektov, povezanih s črpanjem nafte in plina na Arktiki, na katero Kremelj stavi prihodnost ruskega gospodarstva.

Rusija bi morala postati precej bolj odvisna od Kitajske. Pri čemer ni jasno, kako dolgo bi kitajska vlada sledila politiki "reševanja Rusije". Hkrati ni razloga, da bi lahko kar sklepali, da bo Indija za svojo tehnološko partnerico v prihodnosti namesto ZDA raje izbrala Rusijo. Kremljevi nameni glede Ukrajine postajajo vedno bolj jasni, vendar so deležni vse manj mednarodne podpore. Putin je svojo državo obrnil v smer, ki je izredno problematična, če ne že kar katastrofalna.

EU je s svojo nedavno odločitvijo, da Ukrajino in Moldavijo razglasi za kandidatki za članstvo, naredila pomemben korak, ki bo imel v prihodnjih letih daljnosežne posledice. Medtem ko je Putin radikalno stopnjeval svoja prizadevanja za uničenje Ukrajine, je EU zdaj še okrepila svojo podporo tej državi ter pomoč pri gradnji svetlejše prihodnosti. Seveda Ukrajina ne bo takoj postala članica unije. Čeprav je precej napredovala, ko je leta 2014 podpisala obsežen prostotrgovinski in pridružitveni sporazum z EU, je pred njo še dolga pot, preden bo izpolnjevala vse zahteve, povezane s članstvom. Toda EU se je s povabilom Ukrajini, naj se ji pridruži, zavezala k temu, da si bo prizadevala za preživetje ukrajinske države spričo ruske invazije. Poleg vojaške pomoči, ki je že na poti, bo morala državi zagotavljati tudi znatno finančno pomoč, in to tako dolgo, dokler bo trajala ruska agresija. Vojna je res zelo draga.

Evropa je ravnala prav. Uničenje in na koncu še eliminacija te evropske države bi ogrozila varnost vseh Evropejcev, da o tem, da bi spodkopala globalno stabilnost in odprla Pandorino skrinjico, ko gre za druga pereča vprašanja, niti ne govorimo. Obstajajo na prostranem območju med rekama Vislo in Volgo še kake druge meje, ki bi jih lahko premaknili ali odstranili, kot se je to v preteklosti zgodilo že velikokrat? Obstajajo še druge države, ki bi jih lahko odstranili s seznama članic ZN? To niso neutemeljena vprašanja. Putin je že nakazal, da mu je za suverenost Kazahstana prav toliko mar kot za suverenost Ukrajine.

EU je dala jasno vedeti, da se namerava odločno postaviti v bran obstoječim državam. Hkrati je priznala, da je nedotakljivost meja temelj evropske varnosti in globalne ureditve. Zato mora ostati neomajna in ne sme priznati nobenega ozemlja, ki ga je okupirala Rusija, vključno s Krimom. Zdaj si preprosto ni več mogoče predstavljati, da bi EU lahko sprejela nasilno razkosanje in eliminacijo Ukrajine. Vprašanje se potem glasi, ali lahko Putin pristane na to, da se umakne, ali pa bo za podoben izid nujna sprememba režima ali propad države. V bistvu je prav to tisto, k čemur vodi agresivna vojna, ki jo je Putin začel 24. februarja.