Svet ne prenaša "ukrajinske krize", temveč rusko. To so besede nove nemške zunanje ministrice Annalene Baerbock na zadnji varnostni konferenci v Münchnu, na kateri so prevladovale teme, povezane z razmerami v vzhodni Evropi. Pravzaprav je ruska kriza celo globlja, kot je verjetno mislila Baerbockova. Priča smo zadnjemu delu daljšega procesa. Rusija se skuša odločiti, ali je nacionalna država ali ambiciozen imperij - in dokler to temeljno vprašanje ne bo rešeno, se bodo konflikti, kot je konflikt zaradi Ukrajine, nadaljevali v različnih oblikah.
Na papirju je bila Sovjetska zveza večnacionalna federacija republik. V resnici pa so imeli Rusi strogo nadzorovan režim, ki ga je vodila komunistična partija. Eden od razlogov za razpad Sovjetske zveze je bil ta, da so mnoge od njenih republike postale ambiciozne in so želele postati nacionalne države ali pa so si, kot pri baltskih republikah, prizadevale za povrnitev svoje neodvisnosti. Najpomembnejši dejavnik je bil ukrajinski referendum, ki je potekal decembra 1991 in na katerem je večina glasovala za neodvisnost. Pomembna pa so bila tudi zakulisna prizadevanja takratnega ruskega predsednika Borisa Jelcina za uveljavitev ruske suverenosti.
Takrat se je predsednik Sovjetske zveze Mihail Gorbačov še boril za ohranitev določenih državnih struktur in se s sovražnostjo odzival na težnje treh baltskih republik. Spodkopal ga je Jelcin, ki je priznal neodvisnost Estonije, Latvije in Litve že pred ukrajinskim referendumom.
To je bil začetek današnje ruske krize, ki jo je spodbudil konflikt med izgradnjo sodobne države in gospodarstva na eni strani ter prepuščanjem imperialni nostalgiji na drugi strani. Posledično je bila ovirana gospodarska in politična modernizacija Rusije, varnost njenih sosed pa ogrožena.
Najboljši način, da bi si Rusija zagotovila varnost, bi bil spodbujanje prijateljskih odnosov s sosedi, da bi se lahko tudi sami počutili varne in stabilne. A tega Rusija ni storila in zdaj se vedno več Ukrajincev želi pridružiti Natu. Priznavajo, da se jim zdi nerealno, kako njihove nacionalne aspiracije neposredno ogroža ruski imperialni revanšizem.
Utemeljevanje imperialističnih ambicij iz starih nacionalnih mitov je v Rusiji tako nevarno kot povsod drugod po svetu
V razvpitem eseju, objavljenem julija lani, je ruski predsednik Vladimir Putin izrazil svojo vizijo velikega slovanskega cesarstva in se pri tem skliceval na carsko vladavino 19. stoletja in ne na Sovjetsko zvezo. Ker je začutil priložnost za promocijo svoje vizije, je oblikoval trenutno krizo.
Toda Putinove mahinacije niso nič novega. Leta 2014 je pripojil Krim in vdrl v regijo Donbas na vzhodu Ukrajine, ker je želel preprečiti Ukrajini tesnejše vezi z Evropsko unijo. Čeprav to ne bi škodilo ukrajinskemu sodelovanju z Rusijo ali ogrozilo ruske varnosti, je bilo to v nasprotju s Putinovimi lažnimi imperialističnimi sanjami.
Putin je svojo domišljijo izrazil v nedavnem govoru, ko je razglasil, da bo Rusija priznala neodvisnost dveh odcepljenih regij, ki ju podpira od leta 2014. Putin je odkrito podvomil o obstoju ukrajinskega naroda in vztrajal, da je Ukrajina "zgodovinsko rusko ozemlje". Čeprav je srednjeveška vzhodnoslovanska država Kijevska Rusija obstajala že dolgo pred Rusijo, Putin nastanek ukrajinske države pripisuje Leninu in boljševikom.
Ironija te strategije, ki temelji na zgodovini, je, da o Rusiji v Evropi pred tisoč leti ni bilo niti sledi. Na območju, ki sega od Novgoroda do Kijeva, ob starih trgovskih poteh med Baltskim in Črnim morjem, so se začele pojavljati slovanske državne strukture. Toda Konstantinopel je bil cesarska metropola. To, čemur danes pravimo Rusija, se je oblikovalo šele več stoletij kasneje, po vojaški ekspanziji v različnih smereh.
Utemeljevanje imperialističnih ambicij iz starih nacionalnih mitov je v Rusiji tako nevarno kot povsod drugod po svetu. V Evropi je lahko mir le, če se v celoti spoštujejo vse meje - tudi tiste, ki jih je postavila zgodovina (običajno s prelivanjem krvi). Rusija bi se do zdaj že morala naučiti živeti v harmoniji s svojimi sosedi. Po razhodu Kitajske in Sovjetske zveze je imela Sovjetska zveza ob svoji meji s Kitajsko obsežne vojaške sile, leta 1969 pa je nasilni konflikt trajal kar sedem mesecev. Toda razmere so se umirile in državama gre zdaj bolje.
Seveda je pot do vzpostavitve takšnih odnosov med Rusijo in Ukrajino veliko daljša. Putinovo vedenje je razumljivo povzročilo, da so Ukrajinci skeptični do Rusije, če ne celo sovražni do nje. Če se Rusija ne bo osredotočila na gradnjo svoje prihodnosti izključno znotraj svojih meja, bo regija ostala v negotovosti, kar bo na koncu škodovalo Rusiji.
Še vedno se spominjam pogovora, ki sem ga imel pred desetletji z nekdanjim nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom, državnikom, ki se dobro spozna na evropsko zgodovino. Ko je razpravljal o Luksemburgu, je opozoril, da je Nemčija varna, saj jo tudi njena najmanjša soseda vidi kot tesnega prijatelja. Nemčija se je sprijaznila s svojo preteklostjo. Rusija se ni. Dokler tega ne bo storila, bo trpela vsa Evropa, predvsem pa Rusija.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
