Ministrica za zunanje in evropske zadeve Fajon je danes v Londonu na pogovoru z britanskim kolegom Lammyjem. Do obiska prihaja v pomembnem trenutku, ne toliko zaradi dvostranskega sodelovanja obeh držav, ki je zgledno in bi se ga z nekoliko volje in interesa obeh strani dalo še nadgraditi (z blagovno menjavo v višini 1 milijarde evrov leta 2023 je Združeno kraljestvo (ZK) 23 partner Slovenije, neposredno za ZDA), temveč zaradi trenutka, ko se ZK in EU, s tem tudi Slovenija, neizmerno potrebujeta. Čas je, da se zapre poglavje po brexitu ter se strateško in realno zazre v prihodnost, ki ne kaže, da bo nekaj, kar bi si želeli za svoje otroke. Če sami ne bomo poskrbeli za svoj boljši jutri, potem za to ne bomo mogli kriviti drugih. In težko se bo izogniti odgovornosti, ki jo imamo do naslednjih generacij.
Šok po odločitvi ZK, da zapusti EU, in po izredno napornem večletnem ločitvenem postopku urejanja medsebojnih odnosov in novega načina sobivanja Londona in Bruslja, je mimo. V osmih letih je bilo o tem napisanih na stotine analiz in knjig. Politični analitiki in akademiki bodo še dolga leta pojasnjevali razloge za brexit in naporen odnos, ki ga je ZK od nekdaj gojilo z 'Evropo'. A danes smo v bistveno drugačnem času, kot je bil tisti, ki je pripeljal do referenduma o ločitvi, in nujno je, da pozabimo na zamere in egoizme ter da smo v našem skupnem povezovanju bolj pragmatični in manj ideološki.
Ljubljana se je po izstopu ZK iz EU z Londonom leta 2022 dogovorila o posebnem dialogu, ki ga bosta državi z redno izmenjavo vzdrževali o stanju na področju mednarodnih odnosov in varnosti, gospodarskega sodelovanja ter znanstvenih, kulturnih in medčloveških stikov. Poimenovan je bil kot Valvasorjev dialog, po edinem članu ugledne britanske Kraljeve družbe s slovenskega ozemlja. Obema stranema zagotavlja priložnost, da skozi prizmo dvostranskega sodelovanja krepita medsebojne vezi glede geostrateških tem, ki ju zadevajo v globalnem svetu. S članstvom Slovenije v Varnostnem svetu postajajo njeni pogledi na geostrateška vprašanja vsaj za trenutek pomembni za ZK in britanski sogovorniki poslušajo oceno Slovenije o stanju na Zahodnem Balkanu in razmerah v domači družini EU. K bolj čuječemu odnosu do našega pogleda lahko pripomore tudi politična kompatibilnost obeh vlad, še posebej obeh zunanjih ministrov, in jasna želja laburistične vlade, da ponastavi in okrepi sodelovanje z EU.
Bolj strukturirano in enotno sodelovanje
Slovenska zunanja ministrica in njen britanski kolega bi morala govoriti predvsem o tem - o 'naši skupni' evropski varnosti, razvoju in odpornosti ter demokratičnem redu, ki ga potrebujemo v spremenjenem geostrateškem okolju, vključno z novo realnostjo v Washingtonu. V Bruslju bo čez nekaj dni z delom začela nova Evropska komisija. V ZK po štirinajstih letih vladajo ljudje, ki so bolj naklonjeni strateškemu povezovanju z EU. V Draghijevem poročilu beremo, da sta, če se ne bomo ustrezno reformirali, in to sedaj, ogroženi naša konkurenčnost in model evropske blaginje. Stari, novoizvoljeni predsednik ZDA pooseblja unilateralnost, transakcijski zunanjepolitični pristop, grozi z novimi carinami in trgovinskimi ovirami ter poziva k hitrim in enostavnim rešitvam za najbolj kompleksna vprašanja. Izzive bo naslavljal z močjo, ne z zaveništvi. Pri tem ne skriva svojega nadvušenja nad avtokratskim načinom vodenja in močnmi voditelji, ki jih v Evropi ni. Kitajski pristop drobljenja Evrope in bilateralizacije odnosov s tem dobiva dodaten zalet. Države "globalnega juga" zahtevajo svoj glas glede trajnostnega razvoja in gospodarske rasti ter nastanka novega multipolarnega svetovnega reda. Elon Musk, milijarder in lastnik platforme X ter novi najboljši prijatelj Donalda Trumpa, piše, da "Evropa umira" ter s tem poglablja prehod čez Atlantik.
Za EU in ZK ni alternative kot bolj strukturirano in enotno sodelovanje, da se prepreči najhuje za Ukrajino, čezatlanstko varnost, za trgovinske tokove in prihodnost EU. Poljski zunanji minister Sikorski je pred dnevi že gostil kolege iz Pariza, Berlina, Rima, Madrida in Londona. V Varšavi so potrdili, da je Evropa pripravljena zagotoviti večjo finančno in vojaško podporo Ukrajini, če se ZDA umaknejo. Bistveno večja finančna injekcija Ukrajini, vključno z več evropskimi posojili, ki bi jih lahko bil Kijev deležen na podlagi obresti ruskih zamrznjenih sredstev, utegne po Trumpovi delničarski logiki ponuditi EU možnost sodelovanja v morebitnih ukrajinskih mirovnih pogajanjih. EU in ZK bi morali narediti vse, da bi vplivali na izid v Ukrajini na boljše. Vse drugo so slabi scenariji za Ukrajino in Evropo.
Evropski steber zavezništva
EU mora poskrbeti za svojo varnost, tudi s skupnimi zadolžitvami in obrambnimi evroobveznicami. Potrebna je bistvena prenova proračuna, ki bo podpiral njene geopolitične in geostrateške cilje (danes EU porabi skoraj dve tretjini svojega proračuna za kmetijske subveznice in kohezijska sredstva). EU in ZK morata inovativno preseči svoje omejitve, ko gre za trgovinsko sodelovanje in sodelovanja obrambne industrije.
ZDA od transatlantskih partneric upravičeno pričakujejo bolj pravično razdelitev stroškov zagotavljanja evropske varnosti. Govora ni več o prispevku v višini 2 odstotkov BDP, temveč 3 in več odstotkih iz nacionalnih proračunov, ki bi jih zaveznice najavile na naslednjem vrhu NATO na Nizozemskem in realizirale do konca Trumpovega mandata leta 2028. Evropejci bodo morali zagotoviti evropski steber zavezništva, ki bo sposoben samostojnega preživetja. Kupovati bodo morali ključne zmogljivosti, strelivo in rezervne dele, ki so proizvedeni doma, v Evropi, od česar bodo gospodarske in družbene koristi za vse, ter vlagati v bojne zmogljivosti svojih oboroženih sil in s svojim osebjem več sodelovati v NATO-strukturah poveljevanja in nadzora. To bo zahtevalo svoj čas, a ga ne gre več izgubljati. Slovenija lahko s svojim grozdom obrambne industrije in vlaganjem v raziskave in razvoj za dvojno rabo veliko prispeva.
Edina prava moč EU
Enotnost Unije bo ključna, individualizma si države članice ne bodo mogle privoščiti. So premajhne, četudi še tako velike, da bi se samostojno pogajale z novo ameriško administracijo. Edina prava moč EU je v njeni enotnosti. In tesnem sodelovanju z ZK. To še posebej velja za trgovinsko-gospodarski del. Interes ZK zagotovo mora biti, da ostane bližje EU na področju trgovine kot pa zavezništvo s Trumpom, nenazadnje zato, ker z Evropo opravi trikrat več trgovine kot z ZDA. Gre za povsem strukturno soodvisnost, ki bi se spremenila le, če se ZK odpove EU standardom in prevzame ameriške. Tega ne gre pričakovati, kot tudi ne skorajšnjega dogovora med Londonom in Washingtonom glede prostotrgovinskega sporazuma. Čeprav ga je kot "nekaj čudovitega in skoraj dogovorjenega" takoj po brexitu najavil Boris Johnson, ga konservativne vlade ZK do danes niso dogovorile. Če bi vendarle do njega prišlo v Trumpovem času, bi britanska stran morala ponuditi ogromne koncesije na področju dostopa do kmetijskega trga in pri veterinarskih standardih.
Evropa mora biti pripravljeni tudi na to, da se bo konkurenca med ZDA in Kitajsko v tehnološki in industrijski politiki še poglabljala ter da bodo ZDA zahtevale popolno uskladitev s svojo politiko vedno večjih ovir za vedno več stvari. EU in njene članice ter EU in ZK bosta poskušali deliti tako ZDA kot Kitajska, delili pa se bomo tudi znotraj. Evropejci so se vedno počutili moralnejše in načelnejše od vseh, ko gre za spoštovanje pravil mednarodnega reda. Zdaj je čas za pragmatičen premislek o tem in o svoji moči, ki se jo lahko generira homogeno z enotnim pristopom. Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo bo predstavljala test za demokratične inštitucije ZDA in njeno kulturo ter multilateralne organizacije. Lahko pa predstavlja tudi potreben vzvod, ki bo Evropo (EU in ZK) odvrnil od njene dolgotrajne letargije in jo vrnil med najpomembnejše igralce globalnega sveta.
* Simona Leskovar je programska direktorica Blejskega strateškega foruma in nekdanja veleposlanica RS v ZK. Stališča, izražena v članku, so njena osebna.
