Gradimo našo malo sosesko

"Ljubica moja zlata, kod si hodila?" me je ondan vprašala branjevka na naši mali tržnici v eni od mariborskih sosesk. "Saj veste, obveznosti, služba, pa sedaj imajo že vsi kaj na vrtu in prinesejo ...," sem se opravičevala kakor pred strogo učiteljico, ker me kakšna dva tedna ni bilo. Čeprav ta moja gospa sploh ni huda. Polnih lic nasmeha, z žarom v očeh te sprejme. S strankami zna torej tako, da me zagrabi kar nekakšna slaba vest, ko po liniji najmanjšega odpora, truda in porabe časa v večjem supermarketu mimogrede kdaj kupim še solato. Še zlasti, ker vem, da je ta daleč od tiste prave, domače.
Posebna domačnost, pristni odnosi med uporabniki in ponudniki so pravzaprav prisotni v celotnem kompleksu v mariborski Dominkuševi, kjer so ob tržničnih prostorih še trgovina, bar, prodajalnica kruha in peciva, od nedavnega še trgovina brez embalaže. Mesnica je bila primorana svoja vrata pred kratkim zapreti. Precej je k medsebojnemu povezovanju bolj ali manj bližnjih sosedov z vsemi temi prostori in ponudniki s svojim projektom, iniciativo Mala tržnica, prispevala Pavlina Japelj. Nekoliko sicer tudi v študijske namene, predvsem pa zato, da se ti prostori, ki so bili pred desetletjem polni kupcev in prodajalcev, spet obudijo, zaživijo morda s kakšnimi drugimi dogodki in se preko tega naposled tudi obnovijo ali vsaj bolj redno vzdržujejo.
​Najprej se je obrnila na predstavnike Iniciative mestni zbor, ki že vse od mariborskih vstaj povezujejo občane na raznih koncih mesta in spodbujajo k zavedanju, da lahko vsak v svojem mikrolokalnem okolju naredi veliko tudi sam oziroma s pravim načinom apelira na pristojne, da ti prej ali slej zadevo uredijo. Četudi je ljudi dandanes težko množično aktivirati, jih vsaj nekaj po enajstih od sedemnajstih mestnih četrteh in krajevnih skupnostih Mestne občine Maribor vztraja. In če naj bi bili vsaj predstavniki ožjih predelov občine blizu občanom, so lahko ti kdaj tudi prepreka. V svetih mestnih četrti in krajevnih skupnosti mnogi namreč skupine prizadevnih občanov še zmeraj vidijo kot konkurenco. Kot nekoga, ki jim nekaj jemlje, se vtika v njihove pristojnosti, čeprav jim v resnici nimajo niti kaj vzeti, ker pristojnosti, razen da apelirajo, pozivajo občino, niti nimajo. A za nekatere je že sama "funkcija", naziv predsednika mestne četrti veliko. Ker kdo pa si bo potem pripisal zasluge, kdo bo požel pohvale?
Na podoben odziv ("kaj se greste, saj to že mi delamo in se trudimo že vrsto let, sedaj pa boste vi tu pametovali) je pri prejšnjem vodstvu naše mestne četrti naletela tudi pobuda Pavline Japelj, da se uredijo infrastruktura, dostop do prostorov, prostori sami in nato poskrbi za aktivnosti v njih. A volja in odločnost skupine, ki se je medtem oblikovala, ob takšnem odgovoru ni bila omajana. Dobre namere in sugestije so na drugi strani takoj razumeli v komunalnem podjetju Snaga, ki je upravljavec prostorov. Naposled je s skupnimi močmi vseh lani občina le poskrbela za dovozno cesto in parkirišče, da poti niso bile več nevarne, prebarvali so nečedne grafite na fasadi in vse skupaj nekoliko osvežili.