Če pišemo ali govorimo v tujih jezikih, nas ni strah samo banalnih napak. Bojimo se tudi, da bodo naše izrazne omejitve učinkovale kot kulturna hiba. Kadar gre za zgodovinsko bogate in razširjene jezike, je to nujno povezano z občutkom kulturne manjvrednosti. Ta občutek je najhujši, ko skušaš biti v "velikem" jeziku duhovit. Pogosto se ti celo posreči, vendar srečne trenutke sproti podirajo nehoteni komični učinki, ki se jih po možnosti sploh ne zavedaš. V najboljšem primeru jih slutiš. Včasih celo takrat, ko jih ni.
Nedavno sta pesnik in profesor književnosti Boris A. Novak in filozof Dean Komel objavila protest zoper izrivanje slovenščine s slovenskih univerz in prelivanje davkoplačevalskega denarja v programe v angleščini. Naslov je Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom. Beseda countdown je neposreden namig na digitalno uro, ki nad pročeljem ljubljanske univerze odšteva čas do obletnice pomembnega zgodovinskega dogodka, prvega univerzitetnega predavanja v slovenščini. Ob ustanovitvi univerze je namreč Fran Ramovš predaval o zgodovini slovenskega jezika. Naslov protesta je bridko ironičen, saj namiguje na všečno (a nebogljeno) šopirjenje z (ne preveč dobro) angleščino. Namiguje pa tudi na neoliberalno ideologijo in propagando, ki z bombastičnim napovedovanjem »začetka novih časov« prikriva banalno koristoljubje.
Smo res tako bogati? Se ne bojimo, da se bodo možnosti za naše študente sčasoma poslabšale in da bodo končni rezultat "šolnine za vse"
