Marakeška deklaracija je v domačih političnih logih dvignila nemalo prahu. Pričakovano. Tudi stališča naših političnih veljakov glede tega, ali naj Slovenija omenjeni dokument podpre ali ne, so precej pričakovana, tako kot njihovi argumenti, v katerih težko najdemo odmev česa še ne slišanega. Priče smo predvidljivi zgodbi, v kateri globalna tema postane predmet notranjepolitičnih obračunavanj.
Kljub temu pa je nekaj pritegnilo mojo pozornost, nekaj zelo konkretnega, konkretna izjava oziroma misel. Pa ne zato, ker je ne bi slišal še nikoli. Ravno nasprotno, občutek imam, da jo v zadnjem času poslušam neprestano. Gre za stavek, s katerim je Branko Grims prejšnji teden odprl debato v studiu nacionalne televizije: "Kar se tiče konkretnega dokumenta, morate vedeti, da praktično lahko prinese konec evropske civilizacije, kot jo poznamo." Dovolite mi, da izjavo olupim konteksta in izvzamem iz konkretne situacije, da jo analiziram v nekakšnem miselnem laboratoriju. Govorica je stvar, ki jo lahko in moramo misliti na mnogo nivojih, in kar je izrečeno – sploh javno in s pozicije moči – mora biti dovolj pretehtano in premišljeno, da tovrstno seciranje preživi. Neusmiljena svetloba laboratorijskih luči namreč mnogokrat osvetli in razkrije miselne strukture, ki se skrivajo v ozadju.
Misli o koncu časa torej moramo ceniti zaradi njihovega poguma. In pri tistih, ki jih izrekajo, moramo občudovati njihovo samozavest.
Ko oportunistični pridigarji pridobijo moč in oblast, se znajdemo v kaosu splošne histerije in panike, kar je teren, na katerem se razum ne znajde najbolje
