(KOLUMNA) Če že hočejo, pa naj imajo: Jaz sem za partizane. Sicer pa nasvidenje v naslednji vojni

Pred enajstimi leti sem v Sobotni prilogi Dela zvezi s proslavljanjem bitke pri Gettysburgu na Gorenjskem napisal naslednje:

"Proslavljanje dražgoške bitke je dandanes […] le še tabloidni politični futer. Dogodek je za zunanje opazovalce resda zreduciran na etnološko muzealijo tipa cerkljanske laufarije, vendar ima tudi opazne politične posledice."

"Med temi je seveda najbolj neprijetna ta, da vzbuja vtis, kot da imamo poleg prave države še paradržavo političnih zombijev, ustanovljeno leta 1942 in utemeljeno na eksplicitnih, ekskluzivnih vrednotah partizanstva."

Takrat je bila na oblasti Pahorjeva vlada, predsednik je bil Danilo I. (ki se tisto leto proslave sicer ni udeležil). Slavnostni govornik pa je bil kdo drug kot isti kot letos.

Paralele med letoma 2011 in 2022 torej obstajajo in ne obstajajo. V obeh primerih pa so zelo zanimive in zgovorne.

Kdaj sem se bolj sekiral?

Ker nisem skrival svojega cinizma ali vsaj čudenja do patetičnega, retrogradnega, protokolarnega, glede na tedaj aktualno vlado dobesedno oblastniškega ali vsaj pokroviteljskega obujanja partizanščine, so mi takrat nekateri očitali, da sem desničar ali da imam vsaj desničarske popadke.

No, zaradi tega se takrat nisem pretirano sekiral. Bolj se sekiram danes, ko je vse drugače.

Vse seveda ne more več biti enako, ker nekaterih ljudi pač ni več med nami. Recimo leta 2012 je imel svoj znameniti govor Janez Stanovnik, v katerem je vreščé citiral Cankarja in nadiral tedanjega veleposlanika ZDA Mussomelija. Folklorni modeli v slovenskih šajkačah z rdečo zvezdo pa še vedno prihajajo v muzej na prostem — pa ne samo v Dražgoše —, nekateri tudi s strašilnimi replikami poluautomatskih pušaka nekdanje JLA (PAP 7,62 mm M.59).

Kapo di kontrabanda

Drugače je danes predvsem to, da je na oblasti druga, desna, desničarska, antikomunistična in antipartizanska, tako rekoč domobranska, prokolaboracionistična, opravičevalna in revizionistična oblast. Oblast, ki bi si raje dala jezik izpuliti kot pa priznati partizanom oz. NOB kakršnekoli zasluge za osvoboditev in padlim partizanom položiti skromen venček.

Zdaj je na oblasti pravičniško užaljena oblast, ki je v imenu nepokopanih in/ali nečaščenih, dolgo, predolgo niti pietetno komemoriranih žrtev šla v totalno drug ekstrem od one prejšnje častilske. Oblast, katere kapo di kontrabanda polaga za dan mrtvih vence na grobove domobrancev.

Lifestyle bizarnosti

​Še več! Danes je drugače tudi to, da s to vlado zlizanim medijem ni več dovolj, da bi se dražgoški patetiki posmehovali kot navadni lifestyle bizarnosti. Ne, to je bilo dovolj kvečjemu starim hipijem kot meni, ki sem imel od nekdaj poln kufer teh socialističnih in partizanskih slovesnosti, ob katerih sem pač zrasel, pa če so se mi zdele še tako dolgočasne.

Stekli psi desnice se dandanes čutijo dolžne (in upravičene) zmerjati Kučana — ki ga imenujejo "totalitarni nasilnež, ki mu demokracija ni intimna opcija" — in z gnusobnimi pripombami, da “na grobu onanira na temo […] udrihanja čez aktualno vlado”. Ne, oni mislijo resno. Čeprav včasih zgleda, kot da se hecajo, ko avtorstvo grafita “J. JANŠO UBIT! [Podpis:] ATENTATOR” pripisujejo udeležencem “rdeče orgije” samo zato, ker je namalan na pol poti (v Škofji Loki) med Ljubljano in Dražgošami.

Trenutek odločitve

Moram priznati, da sta mi ta poblazneli antikomunizem in antipartizanščina janšistov vendarle vlila malo več spoštljivosti do partizanov. Se opravičujem za nazaj, ampak res mi je (bilo) težko gledati to poveličevanje. Titovko dol partizanom, ampak patetike pa res ne prenašam. Ne družbene ne zgodovinske.

Toda vlada me je pripravila do tega, da se moram odločiti med partizani in med belogardisti. Vlada me je pripravila do tega, da se moram eksplicitno odločiti med komunizmom in socializmom, s katerima so cele generacije odplačevale smrt fašizmu in svobodo narodu — torej zmago, svobodo, obstanek, napredek —, in revanšizmom in relativizmom, s katerima nam razdedinjenci zgodovine po 75 letih poskušajo uturiti neke pervertirane vrednote, zapakirane kot poprava krivic, uravnoteženje javnega prostora, samoumevnost ideološkega izmenjevanja oblasti in vsesplošno družbeno retradicionalizacijo.

Če sem pred tako zastavljeno izbiro — torej izbiro med partizani in domobranci — potem ni nobenega dvoma, za kaj se bom odločil. Izbira med partizani in domobranci sicer ni moja top prioriteta, niti ni verjetno od nikogar. To je že res. Ampak če vztrajajo in hočejo, pa naj imajo: jaz sem za partizane. To seveda ne pomeni, da se bom začel udeleževati borčevskih pasjih procesij, ampak občutek mi pravi, da bo odločanje med partizani in domobranci potegnilo za sabo še marsikaj pomembnejšega od dogodkov pred 80 leti.

Epilog

Če sem že začel s citiranjem samega sebe, pa naj še končam. Leto in pol pozneje (2012) je bila spet na oblasti Janševa vlada — “inkulturirana približno toliko kot raja iz suburbije, ki nima pojma o ničemer”, konec citata. In ob dnevu državnosti je vlada na Kongresnem trgu namreč pripravila svojo ne prvo, vendar prvo ljudstvu všečno, folklorno, cigu-migu, kulturno zagamano državno proslavo, kakršnih smo danes že vajeni.

In ne samo to: prvič se je tudi zgodilo, da praporščaki ZZB NOV niso bili vabljeni na proslavo kot del zastavonošnega protokola. Takrat sem preroško napisal naslednje:

“SDS […] najbolje funkcionira, če jo folk sovraži in prezira. […] S takšno držo bo ta vlada za rekomunizacijo Slovenije storila več, kot je kdajkoli uspelo vsem dosedanjim levim vladam s pomočjo ideoloških stricev iz ospredja in ozadja, vse od Murgel mimo Magistrata pa do Dražgoš.”

PS: Nasvidenje v naslednji vojni.

* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.