(KONTRA) Kontrakulturni puč: Nerazumni razlogi za demontažo neodvisnega teatra

Osmi februar in 8. marec imata poleg osmice še nekaj skupnega: tako kot za kulturni praznik častimo kulturo, je za dan žena vsa pozornost usmerjena k ženskam, ki za 24 ur postanejo “boginje”. Skromna rdeča vrtnica enkrat na leto odkupi 364 dni “normalnosti”, ko so ženske pogreznjene v svoje tradicionalno dodeljene vloge. 

Tako je tudi ob kulturnem prazniku. Dan, ki ga politika posveti kulturi, je zadosten odpustek, da lahko potem 364 dni nanjo pozabljamo oz. jo celo hoté potiskamo na rob prepada in propada. Ta vzorec se bolj ali manj intenzivno ponavlja že od trenutka, ko je kultura “izpolnila” svojo osamosvojitveno obveznost in je torej ne politika ne država v bistvu ne rabita več.

Nedodelitev sredstev nekaterim ključnim nevladnim organizacijam s področja uprizoritvenih umetnosti ni nov problem, niti ga ne moremo naprtiti samo aktualni oblasti. Problem je globlji in daljnosežnejši in ga lahko definiramo kot popolno odsotnost kulturne politike v zadnjih tridesetih letih. 

Ni dolgoročne kulturne politike

Po uvodnem adaptiranju na neoliberalni kapitalizem v 90. letih, ko je kulturna politika odprla vrata zasebnim pravnim subjektom s področja uprizoritvenih umetnosti, se je v njeni strategiji premaknilo bore malo. V bistvu imamo še vedno sistem, kakršega smo podedovali iz Jugoslavije. S sedanjimi trendi pa pospešeno drsimo celo v čase pred letom 1969, ko ni bilo še niti Gleja niti Pekarne, kaj šele Pupilije Ferkeverk.

Res je, da je v 90. letih nastala vrsta zasebnih zavodov, ki so zaradi svojih prelomnih umetniških dejanj in praks sčasoma postali zavodi v javnem interesu. In res je tudi, da smo v istem času ponovno obudili tri gledališke javne zavode — in sicer gledališča v Kranju, na Ptuju in v Kopru, pozneje pa še v Novem mestu. Kmalu po letu 2000 sta mariborsko in novogoriško gledališče postali nacionalni ustanovi. Nekako v istem času sta bili končani tudi dve največji infrastrukturni investiciji na tem področju (SNG Nova Gorica in dograditev SNG Maribor). A tedaj so se stvari tudi bolj ali manj ustavile (če odmislimo ponesrečeni prizidek ljubljanski Operi).

Kultura ni državotvorna panoga

V vsem tem času odločevalcem ni uspelo urediti statusa tako imenovanih dvoživk — torej javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so občine, financerka pa v celoti država. Ni jim uspelo ustanoviti dolgo obljubljanega Centra sodobnih plesnih umetnosti. Niso bili sposobni ustanoviti relevantnega mednarodnega festivala s področja uprizoritvenih umetnosti. (Edini tak festival so Mladi levi, ki pa so otrok nevladne organizacije in so v luči sedanjih arbitratrnih odločitev potencialno tudi na udaru političnih mačet.)

S težko muko smo ohranili podedovane festivale, kot so Borštnikovo srečanje, Teden slovenske drame in Dnevi komedije. Samozaposlenim v kulturi niso uredili niti najosnovnejših preživetvenih premis kot recimo bolniško nadomestilo, plačan dopust, regres, možnost najema kredita itd. Kaj šele, da bi po skandinavskih zgledih ustanovili agencije, ki mladim prekarcem iščejo delo.

Ali se sploh zavedamo, da je s tem prekariat v neenakopravnem položaju v odnosu do drugih subjektov in da torej država v tem pogledu krši 14. člen ustave, po katerem so v Sloveniji “vsakomur zagotovljene enake človekove pravice”?

Skratka: dejstvo je, da so nas vodilni hote uvrščali in uvrstili med tiste države, v katerih sta kultura in umetnost nedržavotvorni panogi. Kljub temu pa se vsako leto 8. februarja vsevprek postavljajo s Prešernom in narodovo samobitnostjo, utemeljeno na jeziku, literaturi in podobnih floskulah.

Slab nizozemski zgled

Ukinitev štiriletnega programskega financiranja uglednih ustanov, kakršne so Glej, Maska, Zavod Delak, Nomad Dance Academy, Carmina Slovenica, Mesto žensk, Emanat … me spominja na podobno zgodbo z Nizozemske. Tamkajšnji gledališki inštitut (TIN) je bil ustanovljen leta 1924. V  90. letih stoletja ga je vodstveno prevzel izjemen erudit in gledališki poznavalec dr. Dragan Klaić. V času njegovega vodenja je TIN postal vodilna mednarodna organizacija s področja uprizoritvenih umetnosti tako na področju muzealstva, raziskovanja, razstav, mednarodnih projektov, mreženja itd.

Nato pa so nove lokalne oblasti v Amsterdamu najprej zamenjale kozmopolitskega Klaića z domačijskim povzpetnežem, ki je radikalno spremenil usmeritev v izključno nacionalne cilje, v času globalne krize pa je oblast še sporočila, da s 1.1.2013 inštitut ukinjajo in muzealije selijo v depoje. Bogati Nizozemci so z eno potezo zradirali devetdeset let svoje kulturne zgodovine. Tudi v trenutni krizi je nizozemski turbo neoliberalizem najbolj prizadel prav umetnost in kulturo. Podobno se zdaj dogaja tudi v Sloveniji.

Uprizoritveni presežki

Ne vem, ali tisti, ki sodijo o nevladnih organizacijah, njihove programe tudi spremljajo. Če ne, potem o njih sploh ne bi smeli soditi. Če jih, pa najbrž vedo, da se prav pri nevladnikih že desetletja — kljub pičlim sredstvom, a zaradi lastne preživetvene iznajdljivosti — dogajajo najbolj prelomni uprizoritveni dosežki. To potrjujejo tudi njihove udeležbe na festivalih in nagrade, ki jih dobivajo.

Člani komisije se očitno ne spomnijo, da je Nina Rajić Kranjac začela svojo karierno pot v Gleju z uprizoritvijo predstave 1981 Simone Semenič leta 2015 in zanjo prejela Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev na Tednu slovenske drame. Da je predstava Zborovanje ptic prav tako v njeni režiji in prav tako v Glejevi produkciji isto leto osvojila nagrado za najboljšo mlado režiserko na mednarodnem festivalu MESS v Sarajevu. Da je ista režiserka lani zasnovala izjemno, v mnogočem prelomno uprizoritev Solo v koprodukciji SMG in Zavoda Maska. Da je predstava Republika Slovenija v režiji Janeza Janše v isti koprodukciji leta 2017 prejela Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev na Tednu slovenske drame. Da je predstava 6 v režiji Žiga Divjaka v isti koprodukciji prejela veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev. Da je uprizoritev Gejm v režiji Žiga Divjaka v isti koprodukciji prejela kar sedem nagrad na Borštniku, tudi veliko nagrado za najboljšo uprizoritev. Da je predstava Nemoč v režiji Primoža Ekarta in produkciji Mini teatra in zavoda Imaginarni prejela veliko nagrado Festivala Borštnikovo srečanje za najboljšo uprizoritev. Da je Dragan Živadinov na istem festivalu prejel posebno nagrado žirije za umetniško vizijo za uprizoritev REKA, REKA/ Syntapiens::IZ v produkciji Zavoda Delak. Da je Draganu Živadinovu pred mesecem dni pripadla čast otvoritvene predstave Zeniteum :: 2022 v Novem Sadu, ki je letos ena od evropskih prestolnic kulture.

Da sta Karmina Šilec in Carmina Slovenica skupaj s svetovno znanim režiserjem in glasbenikom Heinerjem Goebbelsom leta 2012 slovesno odprla festival Ruhrtriennale, za tem pa še graški Steirischer Herbst in Borštnikovo srečanje ter kasneje dobila prestižno zlato masko na istoimenskem festivalu v Moskvi?

Tudi pravkar objavljena selekcija predstav na letošnjem Tednu slovenske drame “kaže na izrazito uprizoritveno in estetsko moč nevladnih producentov, med njimi tudi takšnih, ki so na zadnjem razpisu ostali brez državnih sredstev”, kar je po besedah selektorja Roka Andresa tudi znak, “kako pomembne in prelomne stvari za slovensko dramatiko in gledališče se dogajajo tudi zunaj institucij”. Naštevala bi lahko v nedogled.

Medsebojno dopolnjevanje

Že samo dejstvo, da je ministrstvo ukinilo enotno strokovno komisijo za področje uprizoritvenih umetnosti in jo nadomestilo z dvema ločenima — eno za javne zavode, drugo za nevladnike —, priča o načrtni segregaciji in posledičnem izčrpavanju nevladne scene in krepitvi javnih zavodov. Slovensko gledališče je bilo zadnjih petdeset let tako zelo uspešno in mednarodno prebojno prav zaradi nenehnega medsebojnega oplajanja med nekoč eksperimentalnim oz. alternativnim oz. neinstitucionalnim, zdaj nevladnim segmentom ter javnimi zavodi. Ne vidim razumnega razloga, zakaj to simbiozo zdaj uničevati.

Gotovo pa obstaja kak nerazumen razlog: recimo dokončno izčrpanje ter naposled ukinitev in zaprtje, tako kot v primeru Nizozemskega gledališkega inštituta.

Tega pisanja ne znam lepše skleniti kakor z besedami direktorja Prešernovega gledališča Kranj Jureta Novaka:

“Slovensko gledališče je ekosistem, ki sinergično vključuje javne zavode in nevladne organizacije. In stvari, ki se trenutno dogajajo, so nevarne za celoten ekosistem.”