(KONTRA) Kontrakulturni puč: Mini kultura je lahko velika

Marko Crnkovič me je povabil, naj napišem nekaj misli o neodvisni sceni ravno v času, ko smo se več dni v Mini teatru s prijatelji pogovarjali o možnih izhodih iz krize, v kateri se je znašlo gledališče.

Od razglasitve samostojnosti leta 1991 so se ves čas občasno pojavljale ideje o redefiniranju vloge gledališča v slovenski družbi. Toda temeljitih razprav pravzaprav ni bilo, niti ni bilo koherentne vizije. Slovensko gledališče je v Jugoslaviji veljalo za najbolj organizirano in na najvišji estetski ravni. Pojavljale so se celo primerjave s takrat močno katalonsko sceno. Začetki neodvisnega gledališča segajo v pozna 60. leta in so se nadaljevali vse do 80. let, ko so različne skupine — od projektov okrog Neue Slowenische Kunst pa do razvite plesne scene in dramskih iniciativ — nakazovale, da bo nova država na tem področju doživela pravi razcvet.

A to se ni zgodilo. Namesto bogate diverzifikacije se mi zdi, da je prišlo do nenavadnega poenotenja gledališča, v katerem repertoarne in neinstitucionalne predstave niso obravnavane v enakem obsegu. Seveda ne mislim samo na financiranje, ampak na obravnavo v medijih in na strokovni ravni.

Institucionalna in neodvisna scena

Institucionalna scena ima v Sloveniji izjemno pomembno vlogo, saj geografsko pokriva celotno območje. S tem mislim na državna (narodna) in mestna gledališča. Pandemija je za nekaj časa blokirala mobilnost. Zdi se, da bo to imelo daljnosežne posledice, če Ministrstvo za kulturo in mestne uprave ne bodo takoj začele ukrepati.

Naša država ima izjemno razvit nabor kulturnih centrov, ki so tehnično in organizacijsko sposobni prikazovati zahtevne odrske predstave. Gostovanja se najpogosteje odvijajo v okviru abonmajskih ponudb. Pomembno je, da subvencionirana gledališča igrajo po vsej državi, ne pa da so gostovanja odvisna samo od izbire in ambicij posameznih vodij kulturnih domov. Tako bo denar, vložen v produkcije, še bolj izkoriščen, občinstvo v manjših krajih pa ne bo prikrajšano za vrhunske gledališke predstave.

Neodvisna scena je v neprimerno težjem položaju kot institucionalna. Znotraj nje so velike razlike. Vključuje iniciative kot posamezne projekte, ki združujejo umetnike, pa gledališke zavode in skupine, festivale kot producente predstav, organizacije kot institucije z rednim premiernim in postprodukcijskim programom in organizacije, ki producirajo predstave. Nekatere od zadnjih dveh skupin poleg sredstev, ki jih prejmejo na večletnih razpisih, dobivajo tudi sredstva za financiranje hladnega pogona (elektrika, ogrevanje, telekomunikacije, vzdrževanje …), nekatere pa ne.

Primer Mini teatra

Primer Mini teatra je zgovoren, saj smo od njegove ustanovitve šli skozi več razvojnih stopenj. Ustanovljen je bil kot skupina, ki je s skromnimi sredstvi mestnega natečaja najprej pripravila več kot petstokrat doma in v tujini odigrano otroško predstavo in zanjo prejela več nagrad.

Naš prvi projekt za odraslo občinstvo je bil prav tako solo projekt v Cankarjevem domu, ki nam je kot koproducent dal na voljo prostor. Ko se je naš repertoar razširil, smo podpisali pogodbo z Mestno občino Ljubljana in sami “zgradili” dvorano na Ljubljanskem gradu. Tam smo delovali osemnajst let, dokler se ni nova uprava Gradu odločila, da nas več ne potrebuje in nam odpovedala pogodbo. Nato smo z lastnimi sredstvi in ​​s pomočjo mednarodnih fundacij zgradili novo, moderno gledališče v Križevniški ulici v dotrajani meščanski hiši, ki nam jo je MOL dal v najem in smo jo sami obnovili.

Mini teater je v triindvajsetih letih postal repertoarno gledališče, ki letno uprizori v povprečju sedem predstav za otroke in odrasle. Igramo jih v lastnem prostoru ter na gostovanjih doma, v zamejstvu in v tujini. Trikrat smo prejeli veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti in še mnoge druge nagrade doma in v tujini. Mini teater je samostojno gledališče, ki se vsako leto prijavlja na redne razpise in se preživlja s financiranjem iz državnih, mestnih in evropskih virov ter s prodajo vstopnic in donacij.

Sredstva, ki jih Mini teater prejme za sedem uprizoritev in celoten program, so v povprečju enake višini štirih uprizoritev v javnih repertoarnih gledališčih. Ta pa poleg financiranja novih predstav prejemajo tudi dodatna sredstva za hladni pogon ter za plače umetniškega, tehničnega in administrativnega osebja. Mini teater teh sredstev ne prejema, ampak mora zbrati sredstva za kritje teh stroškov drugje. Kje? Delno z rezanjem stroškov in honorarjev in prihrankov v proračunu, deloma pa iz lastnih prihodkov, vključno z donacijami. Velika vrzel je nastala v času korone, ko zaradi zaprtja nismo smeli igrati in smo bili posledično ob izpad velikega dela lastnega dohodka.

Jack Lang na obisku

Pomembno, a malo znano dejstvo je, da neodvisna gledališča kot Mini teater večinoma zaposlujejo samostojne umetnike — torej igralce, režiserje, scenografe, kostumografe, oblikovalce luči, ki so v najtežjem finančnem položaju. Z drugimi besedami, finančno podhranjena gledališča zagotavljajo preživetje najbolj ranljivi in ​​najbolj ogroženi skupini umetnikov.

Pred desetimi leti je Mini teater obiskal nekdanji francoski minister za kulturo iz Mitterrandove socialistične vlade Jack Lang, ki je izpeljal radikalno decentralizacijo kulture v Franciji. Veliko je naredil za prepoznavnost neodvisnih organizacij. Valoriziral jih je glede na njihove programske zmogljivosti in predvsem glede na delo z občinstvom.

Mislim, da bi v Sloveniji morali razviti strategijo, v kateri bodo država in lokalne skupnosti namenile ne samo več sredstev za kulturo, temveč z mehanizmi za izboljšanje dostopnosti kulture omogočile državljanom — predvsem tistim, ki nimajo finančnih sredstev in priložnosti ali navade obiskovanje kulturnih dogodkov.

Potrebna pa je tudi nova strategija dela z mladimi, ki bi jim država omogočala brezplačne obiske kulturnih prireditev — recimo vsaj pet na leto (gledališko, filmsko in plesno predstavo ter razstavo in koncert). V zvezi s posledicami kovida za kulturo je Lang predlagal nekakšen New Deal za kulturne delavce. V okviru tega bi se država zavezala, da bo naročala umetniška dela, predvsem pa zagotavljala njihovo dostopnost. Tako je bil v Franciji v začetku letošnjega leta pripravljen projekt, po katerem imetniki vozovnice Navigo (plačilno sredstvo za javni prevoz) prejmejo znatne popuste za gledališča, muzeje, galerije in koncertne dvorane.

Razvoj in prihodki

Menim, da obstaja vrsta aktivnosti, ki bi se jih vsi, ki prejemamo javna sredstva, lahko lotili za popularizacijo dosežkov neodvisne scene in za zagotavljanje dostojne materialne eksistence ustvarjalcev.

Zato predlagam občutno povečanje sredstev za neodvisno sceno. Kot vidim iz lastnih izkušenj, neodvisna scena ustvarja živahno in kakovostno umetnost, pomembno vpliva na zaposlovanje umetnikov in ustvarja tudi lastne prihodke. Znotraj subvencioniranja neodvisne scene pa bi bilo treba sistematično ločiti:

• financiranje mladih umetnikov (za posamezne projekte ali zagotavljanje podpore organizacijam, ki jih angažirajo),
• financiranje skupin (za stroške dela in tudi sredstva za najem prostorov),
• financiranje organizacij s fiksno strukturo, ki so v javnem interesu (za stroške zaposlenih in hladnega pogona in za umetniško produkcijo).

S tem bi dolgoročno zagotovili stabilno financiranje in delo. Ponavljam: vse tri kategorije pomembno prispevajo k razvoju umetniške scene in občinstva, poleg tega pa ustvarjajo tudi znatne prihodke.

Robert Waltl je direktor Mini teatra in direktor Judovskega kulturnega centra.