Melita Forstnerič Hajnšek
"Razmerje med državno financiranimi ljubljanskimi in neljubljanskimi nevladnimi organizacijami v kulturi je še vedno katastrofalno. V obdobju 2014–17 je kar 91 % sredstev ostalo v prestolnici."
Rubriko Kontra pred kulturnim praznikom posvečamo kulturi, konkretno (ne)subvencioniranju neinstitucionalne gledališke kulture. Po tekstih urednika rubrike Marka Crnkoviča, direktorja Miniteatra Roberta Waltla in Večerove kulturne novinarke Melite Fostnerič Hajnšek, preberite v ponedeljek še dramaturginjo Aljo Predan in v torek nekdanjega direktorja zavoda Maska Janeza Janšo.
Sedemnajst kulturnih ministrov smo dali skozi od osamosvojitve, od tega tri ministrice. Že četrto leto smo brez nacionalnega programa za kulturo, kulturne ustave. Minister Vasko Simoniti je v drugem mandatu stil vodenja garniral z novo aroganco. Novi politični standard se je vzpostavil z blatenjem Prešernovih nagrajencev in poniževanjem samostojcev z očitki, da jih je preveč, se nadaljeval s samovoljno razpustitvijo komisij na ministrstvu, inficiranimi kadrovanji in odpovedmi mednarodnih razstav. In z najaktualnejšim: hitropotezno prenovljena komisija je na štiriletnem programskem razpisu za sofinanciranje kulturnih programov 2022–25 odvzela sredstva šestim nevladnim uprizoritvenim kolektivom.
Kdo nadzira odločevalce?
Nezadovoljstvo nad odločitvami strokovnih komisij na kulturnem ministrstvu po končnih odločbah za programski razpis vsaka štiri leta znova kulminira. Prikrajšani in razočarani so praviloma mednarodno uveljavljeni, referenčni, dolgoletni akterji na sceni in vzhajajoči umetniki.
S spremembo Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi komisije ocenjujejo in odločajo povsem avtonomno. Ministri že osmo leto nimajo več diskrecijske pravice do drugačne odločitve. Komisije so načeloma apolitične, programi in projekti pa niso prepuščeni arbitrarnosti politike. Toda s tem, ko so članom komisij dali popolno oblast, odločanja niso razbremenili klientelizma, predvsem pa niso vgradili mehanizma proti navzkrižju interesov. Tudi vpliva ministra niso nevtralizirali. V povampirjeni skrbi za domnevno varstvo pred političnim odločanjem so dovolili evidentno nepoznavanje prijaviteljev in njihovih referenc …
Kdo to zdaj nadzira? Odgovornost ministra je bila veliko večja kot odgovornost člana neke komisije, ki nima za seboj volivcev in grožnje z interpelacijo. Politična odgovornost je nekaj drugega kot poljubno mnenjce komisij. Problem je, da v nobenem zakonu ne piše dovolj natančno, kako in ali sploh kdo kontrolira delo komisij in odpravlja ali celo kaznuje “sumljivo vedenje” v njih.
Kdo to zdaj nadzira? Odgovornost ministra je bila veliko večja kot odgovornost člana neke komisije, ki nima za seboj volivcev in grožnje z interpelacijo. Politična odgovornost je nekaj drugega kot poljubno mnenjce komisij. Problem je, da v nobenem zakonu ne piše dovolj natančno, kako in ali sploh kdo kontrolira delo komisij in odpravlja ali celo kaznuje “sumljivo vedenje” v njih.
Še ene svete krave v sistemu smo si nakopali, ki delujejo po svojih principih brez posledic. Delo komisij je nujno evalvirati. Nekontrolirani odločevalci nekaznovano hromijo razvoj kakovostne umetnosti in mednarodne povezave. Koliko obetavnih projektov je bilo zaradi površnih, nepoznavalskih odločitev že izbrisanih …
Manj članov, manj demokracije
Zakaj je minister v najtežjih koronskih časih na hitro spremenil Pravilnik o strokovnih komisijah, namesto da bi razmišljali skupaj, kako ponovno zagnati ranjeni kulturni sektor? Z novim pravilnikom je bila evidentirana visoka stopnja koruptivnih tveganj pri delu javnih uslužbencev, ker je Simoniti zmanjšal število članov na tri do pet — od prejšnjih sedem. V komisiji, ki ocenjuje javne kulturne programe in projekte, sta po novem lahko tudi dva zaposlena z Ministrstva. Doslej so bili člani samo neodvisni strokovnjaki. Jasno je, da manj odločevalcev pomeni manj demokracije, manj strokovnih odločevalcev pa manj stroke. Tudi predsednika zdaj izbere minister, prej so ga izbrali člani.
Eksistenco mednarodno uveljavljenih nevladnih programov tako kroji samovolja posameznih uradnikov. Nevladna kultura, še posebej tista čezmejno prepoznavna, močno dopolnjuje tisto, kar država potrebuje. Velja za uprizoritvene umetnosti, pa tudi glasbene. Po točkovanju sodeč so ravno mednarodno najbolj prebojni ustvarjalci najnižje ocenjeni: v glasbi Laibach, Klemen Ramovš, Karmina Šilec, na gledališkem področju pa je bila prijava Zavoda Delak Dragana Živadinova zavrnjena kot nezadostna. Obstaja utemeljen sum, da tisti v komisiji ne poznajo vrhunskih sodobnih mednarodnih referenc.
Da so odločitve strokovnih komisij Ministrstva za kulturo arbitrarne in slabo, če sploh obrazložene, in da so postopki izbire programov, sofinanciranih z javnim denarjem, nepregledni, brez možnosti izjasnitev prijaviteljev, so nevladniki ugotovili že na prejšnjem programskem razpisu 2018–21. Zavoda Emanat in Maska sta po prijavi na Upravnem sodišču dosegla, da so njuni prijavi po ponovni presoji le sprejeli v sofinanciranje, a njuno delovanje je bilo zamajano. Zdaj imamo déjà vu. Civilni dialog nevladnikov z oblastmi ne obstaja, čeprav je zakonsko določen. Pravzaprav sploh ni več komunikacije.
V svarilo in za opomin
V svarilo in za opomin preidimo h konkretnim imenom: uspešni na štiriletnem programskem razpisu v uprizoritvenih umetnostih so bili Moment, Pekinpah, Bunker, Via Negativa, Flota, Španski borci, Mini teater in Plesni teater Ljubljana. Izpadli pa so Maska, Mesto žensk, Emanat, Delak, Nomad Dance Academy Slovenija, Gledališče Glej.
Neljubljanska Slovenija je bila v kulturi zmeraj finančno poražena. Mariborska Kibla dobi precej manj od manjših in referenčno revnejših intermedijskih producentov v Ljubljani. Nobenega logičnega pokritja ni za to. Centralizirana država in prestolnica, ki jo legitimira zakon o glavnem mestu, pustošita kulturno krajino.
Odpovedanih bo mnogo mednarodnih sodelovanj. Nekatere ustanove s tradicijo bodo morda morale zapreti vrata. Kdo nosi odgovornost? Matjaž Pograjc, Tanja Lužar, Metka Damjan, Vilma Rupnik in Barbra Drnač. Člani komisije za uprizoritvene umetnosti.
Slovenska kultura v javnem interesu postaja čedalje bolj čudno podjetje. Pred leti so obstajali očitki, da postaja vse bolj ljubljansko. Izidi kulturnih sofinanciranj na relaciji Ljubljana–Slovenija so (bili) izrazito ljubljanocentrični. In nič drugače ni zdaj. Razmerje med državno financiranimi ljubljanskimi in neljubljanskimi nevladnimi organizacijami v kulturi je še vedno katastrofalno. Na razpis za obdobje 2014–17 je kar 91 odstotkov denarja ostalo v prestolnici. In to se dogaja na področju kulture. Za druge provladne, cerkvene in še kakšne organizacije to zlasti letos ne velja.
Neljubljanska Slovenija je bila v kulturi zmeraj finančno poražena. Mariborska Kibla dobi precej manj od manjših in referenčno revnejših intermedijskih producentov v Ljubljani. Nobenega logičnega pokritja ni za to. Centralizirana država in prestolnica, ki jo legitimira zakon o glavnem mestu, pustošita kulturno krajino. Destruktivnost potez MK je resno načela kulturno zgradbo. Seveda traja agonija bistveno dlje od mandata tega ministra, toda v njegovem mandatu je postala še hujša. Od skupaj 238 milijonov težkega proračuna za kulturo gre za 34 programov nevladnih organizacij samo 3,6 milijona evrov.
A kar bi bilo zdaj najslabše, bi bila huda kri in zavist med tistimi, ki so izpadli, in onimi, ki niso. Za izpadle nevladnike ne more nič spremeniti. Kar je zapacano, je zapacano. Prihaja pa nova vladna garnitura in z njo osemnajsti minister za kulturo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
