Iz predstave Finalizem
Predstavitev:
Rubriko Kontra pred kulturnim praznikom posvečamo kulturi, konkretno (ne)subvencioniranju neinstitucionalne gledališke kulture. Kot je znano, je Ministrstvo za kulturo na razpisu prikrajšalo za proračunska sredstva tudi nekatere ugledne in uspešne zavode in društva, katerih obstoj je zdaj na nitki.
Kot vsakič rubriko začenja njen urednik Marko Crnkovič z razmišljanjem o družbenem smislu (in načinu) subvencioniranja (alternativne) kulture. V naslednjih dneh pa preberite še prispevke direktorja Miniteatra Roberta Waltla (ki je dobil sredstva), Večerove kulturne novinarke Melite Forstnerič Hajnšek, nekdanjega direktorja zavoda Maska in gledališkega umetnika Janeza Janše (ki je ostal brez sredstev), ter dramaturginje Alje Predan.
Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je baje povečal proračunska sredstva za kulturo za 25 odstotkov. “Baje” pravim ne zato, ker to navidez razveseljivo dejstvo ne bi bilo dokazljivo, ampak zato, ker “rekordni znesek v zgodovini samostojne države” govori o računovodski relativnosti subvencioniranja kulture. Vse, kar določenim segmentom kulture, nekaterim institucijam, nevladnikom, umetnikom po eni strani namreč kane več, po drugi strani pomeni manj za druge, ki kandidirajo za sredstva iz istega žaklja. Zato bi bilo pošteno reči, da je minister Simoniti dosegel kvečjemu rekordno prerazdelitev sredstev, namenjenih kulturi.
Starejšim, ki pomnimo vse kulturne ministre in ministrice (pa še kakšnega republiškega sekretarja od prej), je jasno, da je slovenska kulturna politika subvencioniranja tako rekoč od nekdaj sistem prerazdeljevanja sredstev, v precešnji meri pa tudi sistem socialnih transferjev. Sistem prekladanja drobiža — ne nujno in ne vedno drobiža — iz enega žepa v drugega. Pa tudi za iste hlače seveda ponavadi ne gre.
Kulturo postaviti na glavo
Bilo bi nenavadno, če aktualna vlada ne bi z vsemi drugimi podsistemi vred poskušala na glavo postaviti tudi kulture ali vsaj kulturne politike. Ampak to je pač v senci bolj eksponiranega, političnega, politiziranega družbenega dogajanja. Če ne bi minister Simoniti dal skozi interpelacije, če ne bi umetniki izvedli nekaj protestnih happeningov pred poslopjem Ministrstva, če ne bi gledališki ravnatelj odstopil iz protesta proti domnevno varčevalnemu zavlačevanju začetka gradnje nove Drame in če se oblast ob državnih praznikih ne bi ven metala s populističnimi proslavami, bi utegnili pomisliti, da kultura niti za to vlado, niti za z drugimi skrbmi obremenjene državljane sploh ne obstaja.
To je znamenje kulturniške neokonservativnosti, ki gre z roko v roki z rerehabilitacijo institucionalizma, obenem pa za prekarizacijo in marginalizacijo manj državnih, manj državotvornih, manj koristnih, manj razumljivih, manj tržno zanimivih umetniških dejavnosti.
Dokler se Ministrstvo ne odloči, da bo komu odrezalo sredstva. To vedno vžge. Še posebej, če vlada vzame najglasnejšim. Ali tistim, ki imajo v medijih največ podpore. Ali tistim, ki so najbolj siromašni. Ker kot je v Sloveniji v navadi: če že šparamo, šparajmo tam, kjer bomo najmanj prišparali.
Predvsem pa do finančnih rezov ponavadi prihaja pri tistih, ki so kot umetniki, kot ustvarjalci že sami po sebi opozicija takšni ali drugačni, bolj desni kot levi politiki, in tudi v opreki z birokratizmom in pravili kandidiranja za javna sredstva.
Za peščico pa ne
Ministrstvo za kulturo se ponaša s četrtinskim povečanjem kulturnega budžeta, obenem pa je za polovico zmanjšalo sredstva za nevladne zavode. Ta plus in minus seveda nista enaka, sta pa povedna in simbolična.
To je znamenje kulturniške neokonservativnosti, ki gre z roko v roki z rerehabilitacijo institucionalizma, obenem pa za prekarizacijo in marginalizacijo manj državnih, manj državotvornih, manj koristnih, manj razumljivih, manj tržno zanimivih umetniških dejavnosti.
Nenazadnje — in do neke mere neodvisno od same vlade, čeprav na to ne more biti imuna — pa gre tudi za družbeni vzpon nekulturnega, celo antikulturnega populizma. Le zakaj bi država s tako imenovanim našim denarjem podpirala kulturo oz. umetnost, za katero večina misli, da je skoraj nihče ne razume in da skoraj nikogar ne zanima? Tista peščica, ki jo morda res, pa je demografsko disproporcionalna s sredstvi, ki se nevednim in neukim nevoščljivcem zdijo po pravilu astronomska.
Preužitek je prepovedan
Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo aktualna vlada izdatno podpirala alternativno kulturo. Bilo bi smešno, če bi pokazala finančno naklonjenost instituciji — konkretno Zavodu Maska —, ki so jo do pred kratkim vodili trije provokativni umetniki, ki so si uradno nadeli ime notoričnega prvega ministra.
Podobno bi bilo neverjetno, če bi MK zaslužnemu in vizionarskemu, malodane genialnemu režiserju Živadinovu dalo vedeti, da zanj in za njegov multidisciplinarno odštekani Zavod Delak ne velja pogoj izpolnjevanja birokratskih pravil za pridobivanje sredstev — in mu kar tako, na lepe oči podelila subvencijo kot kulturno preživnino za minule zasluge.
Tega pri nas ni in ne sme biti. Preužitek je prepovedan, rente ne obstajajo. Renta je kvečjemu bedna pokojnina, ki si jo kot samostojni umetnik lahko z malo sreče povečaš s Prešernovo nagrado. Sicer pa bodi prepuščen na milost in nemilost trgu. Radi imamo domače, četudi ni hranljivo. Slovenski trg je zakon za podhranjene.
Usoda vsega
Med nesrečnimi kulturnimi institucijami, ki so za naslednje štiriletje ostale brez sredstev — namreč sredstev Ministrstva za kulturo, ki pa so zanje bistvenega pomena —, je tudi Gledališče Glej, nekoč Eksperimentalno (z veliko začetnico), danes pa alternativno gledališče z dolgo, dolgo kilometrino. Zdaj bo morda moralo po 52 letih prenehati z delovanjem.
Starejšim, ki pomnimo vse kulturne ministre in ministrice (pa še kakšnega republiškega sekretarja od prej), je jasno, da je slovenska kulturna politika subvencioniranja tako rekoč od nekdaj sistem prerazdeljevanja sredstev, v precešnji meri pa tudi sistem socialnih transferjev.
Primer je poučen. Dejstvo je, da je današnji Glej marginalna zadeva, ki razen imena institucije nima nič opraviti s tistim starim. Pa je to že razlog, da bi smeli tak teater abolirati? Ker da to ni več to, kar je bilo v dobrih, starih časih?
Po mojem ne. Absolutno ne. Za začetek, gre za generacijsko diskriminacijo, ki izvira iz kulturnih sprememb v zadnjih desetletjih. EG Glej je bil na višku slave takrat, ko je bilo za slavo potrebne več pozornosti kot pa kulturnega denarja — čeprav je bilo in enega in drugega v izobilju. Danes ni v izobilju ničesar od tega dvojega, zato tudi ta stara slava bledi.
In to je dandanes usoda vsega, ne samo kulture in umetnosti in ne samo alternativnega teatra. To je nasploh usoda literature, založništva, likovne umetnosti, industrije eventov, nemainstream glasbe, pa tudi (kulturnih, intelektualnih, celo splošnih) medijev ali celo posameznikov, ki v finančnem smislu niso komercialni, pa tudi ne deležni pozornosti.
Dandanes je tudi javni denar odvisen od pozornosti, kakor je tudi pozornost odvisna od javnega denarja. In če pozornosti zmanjkuje, to ne bi smel biti argument za nedodeljevanje javnega denarja. Ker to ni denar na trgu. Slovenija je premajhen trg za komercialno, všečno, plačljivo kulturo, zato je sistem subvencioniranja oz. socialnih transferjev pač neizogiben. Vsesplošno družbeno regresijo je mogoče zreducirati na brezbrižen ali celo naravnost ekonomističen politični odnos do (alternativne) kulture. In to se ni začelo s Simonitijem. On je samo zadnji v vrsti teh, ki šparajo tako, da se bo to najmanj poznalo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
