(KONTRA) Za RTV, pro RTV: BBC za vse večne čase?

Ali je res, da so si vse nesrečne države podobne, vsaka srečna država pa je srečna po svoje?

Predstavljajte si, da se je predsednik vlade ravnokar vrnil z dopusta v vili svojega prijatelja v Marbelli. Tega prijatelja je sicer po porazu na volitvah imenoval v zgornji dom parlamenta in za državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve. Lastništvo vile, ki jo lahko najamete za 25.000 funtov na teden, pa je organizirano takole: uradno je njen lastnik malteško podjetje v lasti podjetij, registriranih v davčni oazi na Otokih Turks in Caicos, ki jih upravlja neka švicarska firma za “celostno upravljanje premoženja”. Toliko o tem. 

Poleg tega je vlada tega premiera lani vzpostavila “VIP progo” za milijonska naročila za nabavo zaščitne in druge medicinske opreme za obvladovanje širjenja kovida. Dostop do nje so imeli skoraj izključno samo donatorji njegovi vladajoči stranki ali pa znanci njegovih poslank in poslancev. 

Kljub temu je ta predsednik vlade razglasil, da država, ki jo vodi, ni “niti približno korumpirana”.

Model financiranja

To seveda še ni vse. Čeprav Britanija — da, za Britanijo gre — ni več članica EU, ministrica za notranje zadeve za vse imigracijske probleme krivi Evropsko unijo. Kulturna ministrica (ministrica za digitalno preobrazbo, kulturo, medije in šport) pa je trdila, da “levičarske snežinke uničujejo komedijo, rušijo zgodovinske spomenike, z univerz odstranjujejo knjige, poneumljajo božične burke, odstranjujejo Jezusa iz božiča in zatirajo svobodo govora”.

Čeprav ministrica za kulturo (sicer tudi pisateljica sentimentalnih romanov) trdi, da ni ministrica za kulturno vojno — kar so ji očitali zaradi njenih pogostih napadov na javno radiotelevizijo —, pa je vprašanje, ali je res tako. Resorsko je namreč odgovorna tudi za imenovanje direktorja medijskega regulatorja Ofcom (Urad za komunikacije. Do konca prejšnjega tedna je bil glavni kandidat za to mesto nekdanji urednik dnevnika Daily Mail in eden največjih odkritih sovražnikov BBC, torej Britanske radiotelevizijske korporacije.

V bistvu pa je še pomembnejše, da je v njeni pristojnosti tudi RTV naročnina. Iz nje dobi BBC 71% svojih prihodkov. Naročnina — 159 funtov (189,51 evrov) na leto — bo ostala glavni vir financiranja zavoda vsaj do leta 2027 (verjetno zamrznjena za dve leti). Za kasneje pa še ni jasno, za kakšen model financiranja se bodo odločili. 

Dnevno poslanstvo in dnevna politika

BBC je sicer samo ena od britanskih javnih RTV organizacij. Druge so še Channel 3 (oz. ITV), Channel 4, Channel 5 in valižanski S4C. Vendar z dvema pomembnima razlikama: samo BBC se financira iz RTV naročnine, zaradi česar imajo status javne službe vsi BBC-jevi televizijski in radijski programi — pet vsedržavnih, trije nacionalni, 44 lokalnih in World Service — in spletna stran, medtem ko imajo pri drugih organizacijah tak status samo njihovi prvi programi.

Prav zaradi tega se skozi BBC zrcali ne samo njeno poslanstvo, ki ga je z motom “obveščati, izobraževati, zabavati” zakoličil že njen prvi generalni direktor John Reith, ampak tudi dnevna politika.

Za prgišče funtov

Zadnjih enajst let ni prvič, da so Konservativci na oblasti tako dolgo. (Prvih pet let so bili sicer v koaliciji, ki pa so v Britaniji zaradi večinskega volilnega sistema izredno redke.) Je pa zdaj prvič, da se je BBC-ju, ki se je vedno dosledno zavzemal za nepristranskost v vseh svojih programih, še posebej v informativnih, zelo težko postaviti v bran. Preveč je namreč odločitev, tako vsebinskih kot kadrovskih, od katerih se ne dvigujejo samo obrvi, ampak tudi krvni pritisk.

Ampak: nenazadnje je predsednik BBC Boarda — nadzornega sveta, katerega član je tudi generalni direktor BBC — nekdanji bankir in donator konservativni stranki (podaril ji je 400.000 funtov), medtem ko je bil sam generalni direktor nekoč šef občinske organizacije Konservativne stranke v londonski občini Hammersmith in Fulham.

“Občutek izdajstva”

Seveda je res, da so skoraj vsa imenovanja šefov nadzornega sveta BBC — neglede na to, kako se mu je reklo v preteklosti, recimo Svet guvernerjev ali pa Sklad BBC — tudi politična. Člane na predlog vlade namreč imenuje monarh. Toda doslej se še ni zgodilo, da bi bila dva najpomembnejša vodstvena delavca zavoda iz iste stranke oz. tako očitno predstavljala isto politično opcijo.  

Kot je v Guardianu opozoril Andy Beckett, so se številni Nekonservativci zdaj morali soočiti “z novim občutkom izdajstva”: “Doumevati so začeli, da se ne morejo več zanašati na BBC, da se bo postavil po robu vladi.”

Čez 11 let vse prav pride

Zavod BBC, najstarejša javna radiotelevizijska organizacija na svetu, se je poleg nepristranskosti vedno zanašal na svojo neodvisnost, ki mu jo načelno zagotavlja Royal Charter, torej kraljevska listina oz. statut, s katero v Britaniji — v imenu krone — že dolga stoletja ustanavljajo zavode širšega družbenega pomena: recimo Univerzo v Cambridgeu (1231), Bolnišnico sv. Jerneja v Londonu (1547), Kraljevsko geografsko društvo (1859) ali pa BBC (1926).

Za sedanjim statutom, sprejetim leta 2017 — velja sicer enajst let (od 1. januarja 2017 do 31. decembra 2027) —, bo prišel naslednji statut, ki ga bo prav tako oblikovala izključno konservativna vlada. To pomeni, da se lahko popolnoma legalno spremenijo tudi zahteve do zavoda.

Če recimo sedanji status prepoveduje sodelovanje zasebnih komercialnih producentov v dnevnem informativnem programu, je vprašanje, ali bo ta omejitev ostala tudi v novem statutu — in kako bi to vplivalo na siceršnje prizadevanje za uravnoteženost informativnega programa v celoti. 

Klicati na odgovornost

Vedno več kritikov tudi opozarja na domnevno prizanesljivost nekaterih BBC-jevih informativnih programov do ministrov in vladne politike. Oziroma: domnevno in dejansko prizanesljivost. V ugledni informativni odddaji Today na 4. radijskem programu BBC Four — predhodnica sedanje urednice, ki je BBC-jevka, je bila nekdanja urednica londonskega konservativnega dnevnika Evening Standard —, voditelji programa od intervjuvanih predstavnikov opozicije, ko kritizirajo vlado, redno zahtevajo njihov podrobne in natančne protipredloge, medtem ko z ministri delajo v rokavicah. Izjema je bil oster intervju s predsednikom vlade — ki pa ga je ministrica za kulturo takoj napadla kot “nesprejemljivega”. 

Čeprav je bil BBC vedno pod udarom politikov — veljalo je, da delajo prav, če so jih napadali tako Konservativci kot Laburisti —, je vedno veljalo pravilo, ki je še vedno zapisano v Uredniških smernicah: “Vedno moramo temeljito preučiti argumente, izpraševati konsenz in oblast klicati na odgovornost.” 

Problem pa je v tem, pravi Beckett, da je sedanja vlada drugačna od vseh drugih vlad po ustanovitvi BBC — je namreč razdiralna in ignorira “naša demokratična pravila”. “Na medijske organizacije gledajo tako kot na večino interesnih skupin: so bodisi sovražniki, ki jih je treba premagati, ali pa pokorni zavezniki.” 

In kot vedno se to najbolj pozna pri informativnem programu. Kdo — BBC ali kdo drug — bo odslej “oblast klical na odgovornost”, pa bo seveda pokazal čas.

Tadej Zupančič je bil od leta 1992 do ukinitve leta 2005 novinar in namestnik urednika slovenske sekcije BBC-jevega World Servicea.