(KONTRA) Za RTV, pro RTV: Janko Kos o pluralizmu in uravnoteženosti

Biti član Programskega sveta je zelo duhamorno. Zlasti za nas starejše, ki nas ne zanimajo ne vem kakšne finančne zadevice. Je pa seveda napeto, ker so kakšni politični prepiri dokaj ostri.

Glavni problem Programskega sveta je očitno političnost v zvezi s civilno družbo. Političnost prihaja v Programski svet predvsem preko predstavnikov, ki jih vanj pošiljajo politične stranke iz državnega zbora. Teh je kar nekaj.

Predstavniki civilne družbe pa so poseben problem. Mislim, da civilne družbe ne smemo preveč idealizirati. To je konglomerat raznih združenj, institucij, inštitutov, društev. Te združbe so zelo različne, nekatere zelo politične. Recimo zveza borcev, jasno, pa Forum 21, Zbor za republiko, Mirovni inštitut in še in še. Predstavniki teh se v glavnem obnašajo politično.

Nadalje so tu še verske skupnosti, ki načeloma ne morejo biti politične, a se pogosto dotikajo politike in vanjo celo posegajo. Potem so tu stanovska društva, ki so pomembna - recimo Društvo slovenskih pisateljev -, ampak prav ta primer kaže, da se tudi v teh društvih vodstvo odloča za izrazite politične akcije.

SAZU je poseben problem. Tam je verjetno več možnosti, takih in drugačnih.

Nazadnje pa so v Programskem svetu tudi čisto strokovno-stanovske združbe, ki niso in ne morejo biti politične, recimo invalidsko društvo, društvo upokojencev, društvo čebelarjev in tako dalje.

Očitno in prikrito

Političnost torej prihaja v Programski svet neposredno iz strankarske politike, pa tudi iz civilne družbe. Razlika je v tem, da je političnost pri strankah očitna in transparentna, medtem ko je pri civilni družbi zakrita in netransparentna. In v tem je najbrž problem. Zlasti za tistega, ki misli, da bi programski svet moral biti sestavljen samo iz predstavnikov civilne družbe.

Vprašanje je, ali se je političnosti Programskega sveta sploh mogoče in treba izogniti. Mislim, da ne. Političnost ne obstaja samo na nacionalni RTV. Obstaja tudi v šolstvu in izobraževanju, v kulturnih institucijah … Pa tudi v samih vsebinah radia in televizije, v tem je vendar problem.

Temu se ne dá izogniti, kajti v slovenski družbi je od začetka političnega življenja — recimo od konca 19. stoletja — političnost obvladovala vsa področja. Nekoč so bili to klerikalci in liberalci, kasneje socialni demokrati in komunisti in tako dalje. Mislim, da to ni nič takega, kar bi bilo škodljivo za slovensko družbo in državo. Nasprotno, to je značilno za vse moderne družbe in države. Oblika in slog te političnosti sta lahko danes problematična, to je sicer jasno.

Vpliv svetnikov

Kako je torej z možnim vplivom programskih svetnikov na vsebine? Na splošno je veljalo pravilo, naj se svetniki ne vtikajo sproti v vsebine. V resnici pa je stvar bila taka, da je bilo precej hudega komentiranja oddaj, ki so se za nekoga pokazale kot problematične. Te so bile v programskem svetu stvar živahne debate.

Po drugi strani pa smo lahko svetniki vplivali na vsebine pri sestavljanju programsko-produkcijskega načrta za naslednje leto. Kar nekajkrat sem bil s predlogi dovolj aktiven. Nekaj jih je bilo celo sprejetih.

Svetniki torej lahko vplivajo na program, vsaj za naslednje leto, s predlogi, ki so za RTV Slovenija včasih precej nujni. Tudi zelo konkretni. Nekajkrat sem opozoril, da je treba misliti na obletnico tega in tega avtorja, kar so potem tudi vstavili v program.

Za prihodnje leto sem predlagal obletnice, ki so bile za Slovence usodne in so lahko iztočnice za zanimive razprave. To sta seveda nastanek fašistične Italije leta 1922, kar je bilo usodno za Primorce in kasneje za Slovence nasploh, in ustanovitev Sovjetske zveze istega leta, kar je tudi bilo usodno za Slovence za skoraj sto let. In to je bilo celo sprejeto, vsaj v radijski program. Televizija je pač bolj negotova in ne ve dobro, kaj bi pravzaprav s takimi temami.

Politična uravnoteženost in svetovnonazorski pluralizem

Toliko o vplivu. Ta vpliv je možen, vendar je vprašanje, ali ga svetniki koristno uporabljamo ali ne.

Dejstvo je, da RTV lahko funkcionira po obstoječem zakonu. S težavami, pa vendar. Če bi bilo treba zakon o RTV kako prenoviti, se mi zdi, da je taka problematična točka opredelitev vsebin, kot jih označujeta pojma politične uravnoteženosti in svetovnonazorskega pluralizma. Mislim, da bi ju bilo treba konkretizirati, če ju nameravamo obdržati.

Za kaj pravzaprav gre? Kaj je s politično uravnoteženostjo, kaj s svetovnonazorskim pluralizmom? O kakšnih in katerih svetovnih nazorih govorimo? V čem je sploh problem? Iz tega izvirajo stalni pomisleki in negotovosti, kaj sme RTV Slovenija pokazati svojim recipientom. To bi bilo za prenovo zakona prav koristno.

Opredelitev nalog generalnega direktorja

Druga stvar, ki se mi zdi zelo pomembna, pa je opredelitev nalog generalnega direktorja. Zdaj je tako, da je generalni direktor programsko-strokovni in poslovni vodja. Pri zadnjih generalnih direktorjih je bilo tako, da so se v glavnem obnašali kot finančni, poslovni vodje. Programska stran jih ni zanimala, kot da je to pač stvar direktorja televizije oziroma direktorja radia.

Tu si bo treba naliti čistega vina. Generalni direktor je vendarle odgovoren za programsko usmeritev RTV. Ne seveda v podrobnostih, to je resda stvar direktorjev in urednikov, vsekakor pa glede razmerij deležev politike, kulture, športa in razvedrila. Mora obstajati nekdo, ki z dovolj avtoritete nadzira ta razmerja in ugotavlja, ali jih je treba uravnati.

Svetovni nazori

Objektivnost, nepristranskost, uravnoteženost so lepe besede. Tudi pri svetovnih nazorih. Toda zastavlja se vprašanje, koliko svetovnih nazorov bi sploh bilo primernih in kaj sploh imamo za svetovni nazor.

Eden od teh nazorov je seveda katoliški. Potem so tu svobodomiselni, bolj ali manj ateistični, agnostični nazori, ki pa so lahko različni. Pa seveda marksistični nazori, ki so lahko spet različni, od radikalnih do bolj socialdemokratskih.

Ne vem pa, v čem bi se ta svetovnonazorski pluralizem lahko izrazil v samih vsebinah in programih. Uravnoteženost je pomembnejša na ravni programskega razmerja med politiko, kulturo, športom in razvedrilom. Tu je potrebno ravnotežje. Očitno je, da politika prevladuje, kulture je zelo malo, drugič je spet veliko športa, razvedrilo pa se včasih bohoti z zelo dragimi popevkami in tekmovanji. To je tudi problem finančnega ravnotežja. Koliko denarja se nameni za razvedrilo, koliko za šport, koliko za kulturo. To so realna vprašanja uravnoteženosti RTV Slovenija.

Gledanost

Današnje vodstvo RTV ugotavlja, da je gledanost izrazito političnih oddaj slabša. Problem je, da so te oddaje namenjene najširšemu občinstvu, tudi takemu, ki se ne zanima za kulturo. Morda takemu, ki se zanima za šport, ampak za politiko pa vendarle tudi.

In če se pri teh političnih oddajah izgublja gledanost, potem je jasno, da jih je treba prenoviti, verjetno celo zmanjšati, skrčiti. In to se tudi že dogaja, če je vodstvo te spremembe že predlagalo. Gledanost teh političnih oddaj se ne more kar tako zmanjševati, ne da bi se to poznalo pri njihovi sestavi in obsegu.

Kultura

Zdi pa se, da se RTV Slovenija temu izogiba in teži k temu, da so kulturne oddaje rahlo dolgočasne in tudi enostranske. Niti ne posegajo na področja filozofije, humanistike, teorije. Tega na televiziji skoraj ni, na radiu pa nekaj več. Program Ars je dober, medtem ko je televizija absolutno zanemarjena. Problem je, da kulturnih oddaj ne poskušajo narediti bolj zanimivih za širši krog gledalcev.

RTV-prispevek

V zvezi z RTV-prispevkom vidim dva problema. Mnogi, ki ga plačujejo brez težav, ne spremljajo oddaj RTV Slovenija, ampak raje spremljajo Pop TV ali Planet ali celo Novo24TV. Kar je nesmisel. Plačujejo, pa ne gledajo.

Na drugi strani pa so tisti, ki gledajo in poslušajo RTV Slovenija, vendar se stalno pritožujejo, ker se jim zdi, da oddaje RTV ne ustrezajo tistemu, kar je zanje pravi način podajanja informacij in drugih vsebin.

Zato nekateri celo mislijo, da bi bilo treba ta prispevek ukiniti. Kolikor vem, so se v Švici na referendumu odločili, naj prispevek ostane. Mislim, da bi se tudi v Sloveniji ljudje večinsko odločili za obstoj nacionalke. Državljani verjetno razumejo prispevek kot svojo nacionalno dolžnost. To ni ne vem kak grozen davek, ampak nekaj, kar je treba vzeti nase, ker je RTV za nacionalno kulturo in celo za državo pač nujna.

Iz tega pa seveda sledi, da taka RTV le mora biti na določeni ravni. Da ustreza različnim plastem gledalstva in poslušalstva. Če bi bila RTV na primernem nivoju, bi sam celo podprl rahlo zvišanje prispevka. Seveda pa bi ta nivo moral biti majčkeno drugačen od zdajšnjega.

Kriza

Vse skupaj je v krizi. Ne samo pri nas. Kolikor imam pregled nad drugimi televizijami v drugih državah, hrvaškimi, italijanskimi, avstrijskimi, nemškimi, tudi nad komercialnimi, se nivo povsod znižuje. Ponudba je v upadu. Televizije očitno nimajo dovolj denarja, da bi gledalcem stregle s kakšnimi novimi, kvalitetnimi oddajami in filmi. Vsi samo ponavljajo napol stare, drugorazredne filme, kar pomeni, da gre za finančno krizo.

Moje mnenje o RTV Slovenija, ki ga imam kot član Programskega sveta, se ne razlikuje od mnenja, ki ga imam kot gledalec. Ko sedim na sejah, izhajam iz vtisov, ki sem si jih ustvaril ob gledanju televizije in poslušanju kakih koncertov na programu Ars. V interesu akademije, ki jo zastopam, najbrž ni to, ali so popevke na Emi dobre ali slabe. V mojem interesu sicer je, zato Emo vedno zelo podrobno poslušam. Seveda pa je to osebna stvar in moje članstvo v SAZU pri tem ne igra nobene vloge.

Kot gledalec recimo pogrešam oddaje o višji duhovni kulturi, o problemih, tudi ideoloških. Na televiziji o tem skoraj ničesar ni, kot da te duhovne kulture na Slovenskem ne bi bilo. Pa je. Kot vemo, izhaja ogromno takšne in drugačne filozofije in humanistike. Od tiste krščanske Gorazda Kocijančiča pa do neomarksističnih ali podobnih knjig Tomaža Mastnaka. Tega enostavno ni. To pa pomeni, da so ideološko tako previdni ali negotovi, da sploh ne vedo, kako bi to poslali v javnost.

To opažam osebno, ko gledam televizijo, in to sem tudi že nekajkrat omenil na sejah sveta. Da pogrešamo oddaje o vrhunski slovenski kulturi. Tudi likovna umetnost je slabo predstavljena, klasične glasbe je zelo malo, nekaj več je oddaj o filmu.

Niti in hierarhija

Verjetno pa je tudi to povezano s hierarhijo direktorjev in urednikov. Kdo je od koga odvisen in kdo pravzaprav vleče niti teh programov. Prejšnji generalni direktor se sploh ni vtikal v programske zadeve in je pustil, da so tekle same od sebe. Direktorja TVS in Radia sta očitno varovala svoje urednike in novinarje, ki so počeli to, kar so hoteli, seveda v imenu tako imenovane avtonomije. In v tem smislu se je ta hierarhija nekako držala in vzdrževala status quo.

Zdaj se to sicer rahlo podira, vendar še ne vemo, v katero smer bi se lahko izboljšalo. Ali še poslabšalo, tudi to je možno. Toda neke spremembe bodo morale nastati, to je jasno. RTV se je predolgo držala neke tradicije, modelov, oddaj, nekaterih že tudi trideset let. Kar je rahlo preveč. Do novosti je treba nekako priti, seveda s pomočjo mlajših ljudi. Verjetno se bo to uredilo, ko se bodo nekateri uredniki in novinarji upokojili. Nadomestili jih bodo mlajši s svežimi idejami. To bi bilo koristno.

* Serijo tekstov povabljenih avtorjev zaključuje akademik prof. dr. Janko Kos, v več (ne zaporednih) mandatih član Programskega sveta RTV Slovenija, izvoljen na predlog SAZU. Konec januarja 2022 se mu sedanji mandat izteče in ne bo več svetnik. Ker niti noče biti. Tekst je nastal na podlagi pogovora oziroma intervjuja, ki ga je s profesorjem opravil urednik in transkribiral. Prepis je dr. Kos avtoriziral.