(KONTRA) Zdravniki smo dobro precepljeni. Kaj pa učitelji?

Na pragu novega šolskega in študijskega leta smo pediatri in šolski zdravniki zaskrbljeni spremljali podatke, ki so jih za to pristojni zbirali o precepljenosti med šolsko mladino, starejšo od dvanajst let, in o precepljenosti med vzgojiteljicami, učitelji in profesorji.

V tem času je epidemiološka slika doma in v tujini jasno pokazala, da nas čaka nova preizkušnja. Kako bomo kos novemu valu okužb s covidom-19? Kako smo pripravljeni, da se ne bi ponovilo, kar smo doživeli med prejšnjim valom epidemije, ko so šole morale zapreti vrata in so univerzitetne predavalnice samevale?

Če naj bi bil odgovor pozitiven - da smo se torej le nekaj naučili iz izkušenj -, pa smo pediatri in zdravniki v javnem zdravstvenem varstvu vendarle zaskrbljeni nad aktualnimi podatki o precepljenosti. Ti so za nemoten potek vzgojno-izobraževalnega sistema ključnega pomena.

Podatki namreč pričajo, da imamo opraviti z vse preveč razširjenim odklonilnim odnosom do cepljenja. Precepljenost med vzgojiteljicami v vrtcih je samo 39-odstotna, precepljenost med učitelji v osnovnih šolah 50-odstotna, med srednješolskimi učitelji pa 60-odstotna.

Pravega razloga ne poznajo

Ko se pogovarjam z ljudmi, zakaj se niso ali se ne bodo cepili, pravega razloga niti ne poznajo. Nekateri so do cepiva nezaupljivi, češ, dobili smo ga po njihovem čudno hitro. Zavračanje cepljenja z argumentom, da je treba še malo počakati na dobre, prepričljive rezultate, je tudi posledica preskopih zdravstveno-prosvetiteljskih informacij.

Tako je med ljudmi recimo malo znano, da cepiva mRNA nismo dobili čez noč, temveč je bilo proizvedeno na osnovi štiridesetletnega znanstvenega dela. Madžarska znanstvenica Katalin Karikó je leta 2005 po dolgih letih raziskav z ameriškim kolegom Drewom Weissmanom odkrila način, kako mRNA poslati v celice brez vznemirjanja imunskega sistema. Kot je nekdo že zapisal: Genialka, ki bi ji moral ploskati ves svet! {api_embed_photo_R30}701182{/api_embed_photo_R30}

O čem vse premalo vemo

Premalo pa tudi vemo o nezaželenih učinkih cepiva. Naj omenim nekaj primerov.

V Sloveniji je bilo doslej cepljenih 16.000 otrok. Med temi se je pri dveh vnela srčna mišica. Vprašanje pa je, kako bi se pri teh dveh otrocih izteklo zdravljenje, če se ne bi cepila in bi zbolela za covidom-19.

Imamo tudi podatek, da je v UKC Ljubljana samo do maja 2021 pri 32 necepljenih otrocih po okužbi s covidom nastalo vnetje življenjsko pomembnih organov. Pri tako imenovanem večorganskem vnetnem sindromu gre za pretiran imunski odziv, ki se pojavi kakšen mesec po preboleli okužbi in lahko prizadene katerikoli sistem, največkrat srce.

Menim, da moramo tudi o takih primerih obveščati javnost. Predvsem pa o razmerju med maloštevilnimi, pri katerih se pojavijo določene zdravstvene težave po cepljenju, in številom tistih, ki zbolijo po okužbi s tem virusom, pa niso bili cepljeni. Obveščanje o tem je po mojem mnenju velikega pomena.

Se bo sporočilo koga dotaknilo?

Ker zdravstveni delavci dobro vemo, kako se godi bolnikom na covid oddelkih - in tam zaposlenim -, si želimo, da bi imeli več dobrih zgledov v prid precepljenosti.

Zdravniška zbornica Slovenije je v začetku tega tedna objavila, da je po njenih podatkih v naših bolnišnicah in obeh kliničnih centrih proti covidu-19 precepljenih 89,4 odstotka zdravnikov od skupno 3571.

V celjski bolnišnici je cepljenih kar 99,4 odstotka zdravnikov, nad 90 odstotkov tudi v UKC Maribor. Zdravniki nas s svojim zgledom nagovarjajo, naj zaupamo medicinski stroki in naj se čim prej cepimo, če se še nismo.

Se bo to zdravniško sporočilo dotaknilo koga med majhno množico, ki je prišla podpret preboldskega ravnatelja, ko je na pragu šole oznanjal, da on že ne bo nadzoroval upoštevanja zaščitnih ukrepov v zvezi s covidom-19, saj dvomi, da imamo sploh opraviti s kakšnim virusom?