V koroških podjetjih, kjer so zahteve za dvig plač zaostrili z opozorilno stavko že pred sredinim protestnim shodom pred gospodarsko zbornico v Ljubljani, ne pomnijo večjega delavskega štrajka vse od zadnjih vzdihljajev Preventa pred približno desetletjem, ko so šivilje, vajene pritiska (vse)mogočnih lastnikov in neomajnih zahtev svetovnih avtomobilskih koncernov, že pred grozečim stečajem vstale od strojev in se borile za svoje podjetje. Niso (ob)stale zgolj za plače, da bi ubranile svoja podplačana delovna mesta, temveč so v tistih časih hkrati stale tudi za svojo firmo. Za njeno ime, blagovno znamko, za njen ugled. Ščitile so pravzaprav vse, kar bi moral varovati lastnik oziroma njihov cenjeni delodajalec, ki nikoli ni zmogel doumeti pomena in namena njihovega upora, kot prej več kot očitno tudi ne razumeti njihovega ponosa ob tem, da so del Preventa.
Delavec predvsem skuša sešteti, kako bo zvozil skozi mesec, kako bo (pre)živela njegova družina