Koronakriza v športu in priložnost za spremembe

Športniki so veliki osmoljenci nove realnosti, zaznamovane s koronakrizo. Omejitve so morda še najbolj neposredno zarezale prav v vrste športnikov. Med prvimi ukrepi oblasti so bila zaprtja telovadnic, stadionov, fitnesov ..., vse do igral za otroke. Za športnike je bilo to nekako tako, kot da bi jim odvzeli kisik; šport je hipoma ostal brez življenja. Ko so se razmere nekoliko stabilizirale, so se delovnih navad priučeni športniki hitro vrnili k svojim vsakodnevnim treningom in poskušali nadoknaditi zamujeno. A treningi dobijo smisel šele na tekmovanjih, kjer je mogoče preveriti uspešnost. Športna tekmovanja po vsem svetu pa še zmeraj na veliko odpovedujejo in jih prestavljajo v negotovo prihodnost ... S tem naporni treningi izgubljajo smisel.
Primerne rešitve niso našli niti v nogometu, ki se mu v športu zmeraj posveča največ pozornosti, kjer se obrne največ denarja in na katerega je navezano največ industrijske proizvodnje. Čudno je v teh dneh spremljati celo zaključne boje v ligi prvakov, kar je zmeraj vrhunec nogometne sezone v Evropi. Pred praznimi tribunami na lizbonskem stadionu je vzdušje še najbližje kakšnemu kampu nogometnih ekip, ki se pripravljajo na novo sezono.
Spremljanje tekem pred praznimi tribunami je morda zanimivo za športne zanesenjake. Za večino gledalcev, ki tekmo dojemajo kot celovit dogodek, skupaj z navijaško kuliso in vsem drugim, nikakor. Pada zanimanje, to ogroža biznis ... in na koncu se bo to obrnilo v škodo športnikov, za katere bo na voljo manj denarja. Ne trdimo, da v nogometu denarja primanjkuje, prej nasprotno. Podobno velja še za nekatere športe: tenis, košarko, hokej, golf, avtomobilizem. A velika večina športnih panog je danes zaradi koronakrize že ogrožena - in tiste je treba zaščititi, podpreti tudi z ukrepi vlade.
O tem je nedavno v javnem pismu govoril nekdaj odlični košarkar Peter Vilfan, televizijski komentator, ki se je na koncu vrgel v politiko, kjer je bil poslanec in v prejšnji vladi še državni sekretar za šport. Spomnil je, da so športniki s svojimi vrhunskimi dosežki ambasadorji naše države. Opozoril je, da so v teh časih športniki še posebno ogroženi; a so spet odrinjeni na obrobje. Pač ne gre za področje, ki bi bilo za obstoj nacije med pomembnejšimi. Športniki se tega zavedajo in so pripravljeni potrpeti, počakati, da ob zdravnikih, učiteljih, trgovcih ... pridejo na vrsto za kak dodatek, ki bi jim normaliziral pogoje za posel, s katerim se ukvarjajo.
Povsem brez državne pomoči športniki že doslej niso bili. Država je prepredena s športno infrastrukturo. Kar je osnova za to, da danes lahko govorimo o Slovencih kot o športnem narodu. Država podpira klube s financiranjem trenerjev. Z okoli 120 delovnimi mesti v državni upravi za najboljše športnike tudi vrhunskost slovenskega športa. Klubi na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport konkurirajo za sponzoriranje udeležb na mednarodnih dogodkih. Prek olimpijskega komiteja in panožnih zvez država zagotavlja denar za reprezentance. Osvajalce medalj na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih čakajo denarne nagrade, izbrance tudi pokojnine. S štipendijami za nekdanje športnike skrbijo tudi za njihovo preusmeritev na druga delovna področja, za šolo pogosto med treningi zmanjka časa, vsi pa po tem obdobju še niso preskrbljeni do konca življenja.
Seveda tega denarja nikoli ne bo dovolj. V krizi je treba razmišljati predvsem o tem, kako ohranjati nivo in preprečiti škodo. Kar zadeva denar za slovenski šport, ta bo letos v blagajnah celo ostal neporabljen. Seveda, v zaklenjenih telovadnicah ni bilo mogoče trenirati in tekmovanja še naprej odpadajo, celo olimpijske igre so bile prestavljene. A bi bilo kratkovidno, če bi ta denar preprosto preusmerili na druga področja, kjer ga nedvomno tudi primanjkuje. Treba bi ga bilo obdržati v športu in nameniti tudi za dejavnosti, ki morda v tem letu sicer še ne bi bile na vrsti za financiranje.
Za to je treba imeti program. Krovna športna organizacija, Olimpijski komite Slovenije, je nedavno tak program aktivnosti in predloge rešitev dolgoročnega financiranja športa predstavila slovenski vladi. Ker država podpira mednarodne športne prireditve, ki jih ni, bi ta sredstva lahko letos preusmerili v pomoč športnim tekmovanjem na državnem nivoju. Tako bi se športniki lahko primerjali med seboj na tekmah, ki so najboljši treningi.
Vsega denarja za šport tudi ne bi bilo treba vzeti iz državne blagajne, če bi spremenili sistem sponzoriranja in bi podjetnikom priznali višje olajšave. Samo s prekanaliziranjem desetodstotnega davka na srečo bi šport obogatili za 20 milijonov evrov letno.
Slovenija sicer nikoli ne bo organizirala olimpijskih iger, ker za to nimamo pogojev. Preden smo dobili organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah, smo v izgradnjo skakalnega centra v Planici morali vložiti 50 milijonov evrov. Kot majhna nacija se moramo zadovoljiti z organizacijo tekmovanj na nižjih nivojih. Leta 2023 bodo v Mariboru pripravili poletne igre mladih; to bi lahko postal projekt širših razsežnosti. Z obnovo študentskih domov in prenovo osrednje mestne dvorane Tabor. Mesto brez pomoči države takega projekta ne bo uspelo izpeljati. Tudi to je lahko priložnost za angažiranje države.
Vlada te predloge še proučuje in vsi zagotovo ne bodo upoštevani. Kriza, s katero se soočamo, bi lahko bila nedvomno tudi povod za drugačno razmišljanje, s katerim bi lahko vsi pridobili. Začeli bi lahko že s ponovno uvedbo obveznih ur telesne vzgoje med študenti in s povečanjem števila ur telovadbe za osnovno- in srednješolce. S tem bi razširili krog mladine, ki bi ji šport zlezel pod kožo. Tega se potem zlepa ne znebijo.