Je že res, da je iskanje krivde skorajda slovenska olimpijska panoga. Predvsem, kadar govorimo o njenem prelaganju. Slovensko zdravstvo že dolgo časa krivca v očeh javnosti ne potrebuje več. Napeta, stresu podvržena družba, okužena z antizdravniško psihozo, podprta s kopico pavšalnih, enostranskih poročanj, krivca vedno znova jasno najde v prvi bojni liniji. Krivi s(m)o vendar zdravniki.
Novi zakon o reševalnih prevozih? Seveda, krivi s(m)o zdravniki sami, ker s(m)o leta preobsežno izdajali potne naloge. Prepolna ambulanta in prenapeti živci sosedovega Frančka s tem nimajo nič. Franček je namreč vsakič znova za prevoz svoje žene zahteval reševalno vozilo s spremstvom, sam pa se je na pregled za njo odpeljal v svojem avtomobilu. Zdravnica je v ambulanti, ki je pokala po šivih, nekajkrat poskušala jasno zavrniti njegovo željo, a je bila hitro soočena z grožnjo o tožbi in zasuta z žaljivkami. V času burne razprave z njim bi lahko pregledala vsaj dva bolnika, ki sta se z vročino stiskala v čakalnici. Franček je prevoz za ženo dobil, izsiljeno. Za njim še Tonček. In Micka. Kriva je bila zdravnica. A nato je zakon rekel, da ne gre več tako. V očeh Frančka je kriva ponovno in še vedno osebna zdravnica. Čeprav sama ni bila podpisnica zakona, ampak le izvrševalka.
Čakalne dobe? Seveda, zanje je kriv družinski zdravnik s povečanim številom napotitev. V zadnjem desetletju se je število namreč povečalo za 30 odstotkov, kar je po oceni ministrstva eden glavnih razlogov za sistemsko pokanje po šivih. Čeprav nekateri zdravniki (in zobozdravniki) izdajo bistveno več napotnic kot drugi, nadzora, ali so bile napotitve potrebne ali ne, doslej ni bilo. V povprečju osebni zdravniki izdajo 110 napotnic mesečno, lanski rekorder jih je napisal 730. In pomembno je, koliko bolnikov je ob tem pregledal, koliko delovnih ur je bil v službi. Ali smo postali resnično toliko bolj bolni ali pa preprosto osebni zdravniki "ne znajo več presojati"? Da bi se izognili slednjemu, smo dobili regulativo, ki naj bi omejila nepotrebne napotitve. In seveda, spet smo krivi zanjo zdravniki.
Nikakor nista krivi "Frančkova gverilska politika" sugeriranja nadaljnjih napotitev in prekomerna obremenjenost primarnega nivoja, ki družinskemu zdravniku ne omogoča ustreznega dialoga z bolnikom. Niti ni kriva nabita čakalnica prehladov, ki so jih naše babice pozdravile s toplim čajem z medom in nekaj urami spanja, danes pa potrebujejo (ker pogosto tako sugerirajo konzilij "strica Google", znanka na facebooku in nekaj napol pismenih forumov) vsaj dva specialista. Niti ni kriva popolna nekritičnost mame in najstniške Teje, ki vsak mesec "v tistih dnevih" sedi v ambulanti svojega zdravnika zaradi krčev, ki jih verjetno ne bi bilo, če bi ukinili športno vzgojo. A v iskanju nadaljnjega krivca ugotovimo, da smo krivi tudi specialisti na sekundarnem in terciarnem nivoju, ki ob vsaki ambulanti pogledamo še enega ali dva bolnika zraven in tako že dolgo presegamo predvideno "normo" bolnikov na dan. Ampak - saj smo v službi zato, da služimo narodu, mar ne? Pustimo (pre)zaposleno Marijo, ki je na pregled zamudila več kot uro (saj veste, sestanki) in nato zahteva, da je takoj po prihodu obravnavana. Njej se pa ja mudi! Z visokim glasom dvigne polovico čakalnice, čeprav bi po pravilih morala počakati na konec oziroma skladno z veljavno zakonodajo niti ne bi bila več upravičena do pregleda tega dne. A ji uspe z nekajminutnim teatraliziranjem dvigniti tlak polovici čakalnice in izsiliti svoj pregled. Pustimo Antona, ki je spet pozabil na pregled, in Štefko, ki ni odjavila termina, a je pregled že pred časom opravila v samoplačniški ambulanti. Na njihovem mestu bi bili lahko vsaj trije tisti, ki resnično potrebujejo pregled. Znanka je ravno pred nekaj tedni suvereno razlagala, da bi se čakalne dobe lahko učinkovito skrajšale, če bi zdravniki "ne hodili toliko na malico". Odličen predlog, pravzaprav. Zakaj pa bi zdravnik potreboval tistih 15 minut malice? Zdravniki smo vendar superjunaki, ki lahko povprečno deseturni delovnik preživimo z nekaj kavami (ali pa raje še to ne, da ne bomo morda kakšno minuto v zaostanku) in tablico frutabele.
Zasebne ambulante? Ah, seveda, za nastanek in razvoj teh smo krivi zdravniki, ki naj bi z njimi slabili javnozdravstveni sistem, četudi bi se na tak način z dodatnim delom postopoma vsaj malo skrajšale čakalne dobe. Paradoks je očiten, krivi smo za čakalne dobe, krivi smo, če bi želeli delati preko mej, da bi jih odpravili. Avtomehaniki v teh dneh lahko daleč preko uradnih ur menjujejo (za ustrezno plačilo) pnevmatike naših jeklenih konjičkov. A da bi to počeli zdravniki? Nikakor!
Čakalne dobe za operacije? Najprej je seveda kriva sestra, ki naroča. Nato je kriv operater, ki poskuša v svoj delovnik (ki je resnično redko samo osemurni) spraviti čim več posegov (zakaj ne bi operiral še dveh hrbtenic, saj pa je ura komaj osem zvečer), in na koncu je kriva ekipa anesteziologov, ki naj bi "ovirali proces".
Zavrnjeno zdraviliško zdravljenje? Ja, kriv je zdravnik, seveda! Tehnično je podpisnik dokumenta v resnici imenovani zdravnik, ki pa le sledi črki zakona. Zavrnitev na komisiji? Kriva je "zdravniška klika", ki skupaj "ropa slovenski narod". Najraje pa smo zdravniki krivi za čakalne vrste v domovih za ostarele, za občasno prekinjeno dobavo zdravila ali celo za podražitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. A da ne pozabimo še na medicinske sestre, tudi one nosijo svoj del krivde. Krive so za pomanjkanje pižam (prepričana sem, da z velikim veseljem še v domačem okolju nosijo sprane hospitalne cunje), za manko brisač in za prepolne sobe, v katerih je namesto šest tudi do deset postelj. Svojo krivdo imajo tudi reševalci, ki se "obirajo" pri prevozih in jih je treba čakati po več deset minut za prevoz domov, še posebno pa so krivi, kadar zavrnejo postanek v bližnji trgovini. No, takrat jih ne reši niti to, da so pred tem prijazno odšli v lekarno po kup zdravil.
Jap, krivi smo. Beli. Modri. Rdeči.
Ko se v mojem najljubšem hipermarketu podraži kefir, za to ne krivim prodajalke na blagajni. Ko spremenijo pogoje poslovanja in pridobljenega popusta, ki ga ne morem več uporabljati za karton mleka, ampak le za posamezen kos, ne krivim prodajalke. Zdravniki, medicinske sestre in reševalci smo del sistema, ki je kriv in krivičen, do marsikoga. Tudi do nas. Nismo pa krivi, da ne živimo v iluzornem svetu. Sledenje pravilom je naša naloga in je prva stopnja k poskusu odprave kaosa v zdravstvenem sektorju. In z blatenjem, povzdigovanjem glasu in grožnjami nam ne pomagate. Vendarle smo vsi, tudi zdravniki, medicinske sestre in reševalci, uporabniki zdravstvenega sistema. In naša skupna želja so kvalitetne in pravočasne storitve. Za vse.
Za eno stvar pa smo krivi. Da včasih sploh še vztrajamo in da (še bolj masovno) kot kolegice in kolegi ne razširimo kril preko mej. A vztrajamo. Ker smo "krivi" človečnosti.
