Matija Stepišnik
Odločitev, da predsednik vlade Marjan Šarec po dveh mesecih odslovi prvega ministra, ni presenečenje iz več razlogov. Marko Bandelli je bil "lahka tarča", ki je prvemu med ministri v tem kratkem času sam ponudil veliko razlogov, da postane bivši član vlade, in ti presegajo le povsem nedostojno, arogantno, politično in etično sporno komunikacijo, ki razgalja visok potencial zlorabe oblasti in korupcije. Pri ekspresnem odžaganju Bandellija ne gre le za vzdrževanje politične higiene v ministrski ekipi, ampak je treba postaviti širši okvir: Šarec vodi vlado s stranko LMŠ, ki ima v parlamentu samo 13 poslancev, svoje politične pozicije in moč bo lahko vzdrževal le z odločnimi potezami, ki kažejo na razmeroma transparentna in jasna pravila (so)delovanja in političnih odnosov s partnerji. A teh se bo moral držati v prvi vrsti premier; če bo prevladal vtis dvojih meril, bo te taktike vzdrževanja discipline razmeroma hitro konec. In bo premier sicer lahko še nekaj časa na avtopilotu, ki ga omogoča slovenska politična ureditev, a istočasno nepovratno ujet v (pre)zapleteno mrežo relacij peterice in Levice, nenehnih navzkrižnih pogojevanj, kdo in zakaj bo kaj podprl, ko bo vsako iskanje kompromisa postalo preveč mukotrpno delo. Šarec je ob tem ekscesnem primeru ministra, pristojnega za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, ravnal bolj konsekventno in odločno kot denimo njegova predhodnika Miro Cerar in Borut Pahor, ki sta znala začetne grehe ministrov prevzemati nase, toda s tem v resnici le odlagati tempirane bombe, ki jih je enkrat tako ali tako razneslo. In cena takšnih političnih ravnanj vmes vrtoglavo naraste.
Iz letala je vidno, da med njima ni ne politične kemije ne zaupanja
Že zaradi konfiguracije same koalicije, kjer vladajoča stranka ne izstopa ne po politični moči ne po izkušnjah, kilometrini, bodo konflikti, ki bodo venomer uhajali tudi v medije, stalni del igre, stalna senca.
