V Sloveniji imamo radi kongresni turizem. Načeloma. Ravno letos praznujemo dvesto let, odkar se je v Ljubljani pod blagovno znamko Sveta aliansa sestalo cel kup evropskih despotov, absolutistov, ministrov, diplomatov in služinčadi. Na ta pomembni dogodek nas še danes spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev in gostilna Pri ruskem carju. Za ugledne goste smo tlakovali ulice in trge, prenovili pročelja, uredili kanalizacijo in razsvetljavo. Kronanim glavam z vseh koncev Evrope je med več mesecev trajajočim bivanjem pri nas uspelo zatreti nekaj uporov in revolucij. Glavni cilj Svete alianse je bilo zatiranje narodnorevolucionarnih gibanj, ki so po mnenju kraljev, carjev in cesarjev ogrožala politično ureditev Evrope. V Ljubljani so se sestali, da bi se dogovorili o učinkovitejšem preprečevanju kravala, ki so ga v različnih delih Evrope povzročali predvsem izobraženci in meščani. Ti so, navdahnjeni s francosko revolucijo in razsvetljenstvom, zahtevali demokratično ureditev, človekove pravice in osebno svobodo. Očarani od blišča in dobička, ki so ga za seboj puščali evropski despoti in njihova dvorna kamarila, Slovenci Sveti aliansi očitno nismo preveč zamerili njenih nazadnjaških ciljev. Za prijetnejše bivanje pri nas je skrbelo filharmonično društvo, cvetelo je gostinstvo in vse sorte obrti.{infobox-quote_full}163422{/infobox-quote_full}
Več kot sto šestdeset let kasneje so v Sloveniji ponovno povzročali nemir ljudje in skupine, ki so, navdahnjeni z zapuščino francoske revolucije in razsvetljenstva, zahtevali demokratično ureditev, človekove pravice in osebno svobodo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je demokratičnim spremembam in samostojni slovenski državi pot utirala predvsem civilna družba, ki so jo sestavljali mirovniki, ekologi, feministke pa tudi skupnost LGBTIQ+, ki se je najprej organizirala v Društvo za socializacijo Magnus, potem pa še Lilith, oba pa sta delovala v okviru ljubljanskega Škuca.
Takratna slovenska oblast, resnici na ljubo, do teh družbenih gibanj ni bila pretirano represivna, to pa ne pomeni, da je ni skrbelo. Analiza, ki jo je leta 1986 pripravila Služba državne varnosti, je zaključila, da pojav novih družbenih gibanj "terja pravočasno in idejno celovito ter vsestrano odzivanje na ideološke odklone znotraj teh gibanj, ki niso združljivi z idejo samoupravne in delegatske organiziranosti ter političnega delovanja občanov, zoper ideje, kot je npr. uveljavitev mehanizma demokratske opozicije".{api_embed_photo}676920{/api_embed_photo}
Eden od "ideoloških odklonov", ki so sprožili pravočasen, idejno celovit in vsestranski odziv, je bil kongres evropskih homoseksualcev, ki ga je za dan mladosti leta 1987 v Ljubljani napovedalo Društvo Magnus. Resnici na ljubo je šlo v odzivu takratnih slovenskih oblastnikov predvsem za strah pred reakcijami iz drugih delov bivše države, kjer je bila politična elita glede odnosa do "ogrožanja politične ureditve" precej bolj na liniji Svete alianse. Raziskava Medijske podobe homoseksualnosti, v kateri je Roman Kuhar leta 2002 analiziral pisanje o problematiki LGBTIQ+ v slovenskih tiskanih medijih od 1970 in 2000, omogoča vpogled v agresivnost in sovraštvo, ki jo je sprožila liberalizacija družbenega prostora v Sloveniji. V sarajevskem Asu so na primer predlagali, naj si vsi pravilno usmerjeni Jugoslovani priprejo značko z napisom Pedri, ne hvala.
Prestrašena nad ostrino reakcij iz drugih delov bivše države je slovenska oblast skušala politične zahteve po svobodi in spoštovanju človekovih pravic in človeškega dostojanstva vseh ljudi v družbi zreducirati na spolnost in konstrukt promiskuitete, ki naj bi pomenila zdravstveno grožnjo.
Svet za socialno in zdravstveno politiko pri predsedstvu RK SZDL je tako marca 1987 menil, da bi moral republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo in pristojni organi kongres prepovedati, da bi prebivalstvo zavarovali pred epidemijo aidsa. Zgodovina se včasih prav nesramno ponavlja.{api_embed_photo}676921{/api_embed_photo}
Represija, ki se je odražala v odnosu do homoseksualnosti v zatohli avtoritarnosti prejšnjega režima, ni bila ne izjemna niti presenetljiva. Homofobija je del železnega repertoarja vseh avtoritarnih ideologij in režimov.
Čeprav je Lenin po oktobrski revoluciji najprej dekriminaliziral homoseksualnost, je Stalin že leta 1934 popravil ta progresivni zdrs in v krovni kazenski zakonik Sovjetske zveze dodal nov, 121. člen, ki je za homoseksualne odnose med moškimi predvideval pet let prisilnega dela. V času sovjetskega režima je bilo po 121. členu vsako leto obsojeno med 500 in 1000 moških. Sočasno je sovjetska propaganda začela homoseksualnost prikazovati kot značilnost fašizma, 121. člen pa je Stalin redno uporabljal tudi kot sredstvo za preganjanje političnih disidentov. Tragični absurd sovjetskega povezovanja homoseksualnosti s fašizmom je v tem, da je približno v istem času predvidene kazni po 175. členu nemškega kazenskega zakonika, ki je sicer že od leta 1872 prepovedoval homoseksualnost, radikalno povečal tudi Hitler. Po tem členu je bilo v nekaj desetletjih aretiranih skoraj 100.000 moških, ne samo v Nemčiji, ampak tudi v nekaterih pripojenih delih tretjega rajha. Okrog 50.000 jih je bilo obsojenih. Nekje med 5000 in 15.000 jih je končalo v koncentracijskih taboriščih. Natančnejših številk o interniranih homoseksualcih ne poznamo. Predvsem zato, ker mnogi preživeli niso želeli govoriti o razlogih, zakaj so bili obsojeni in internirani. In to upravičeno. Mnogi med njimi so bili po osvoboditvi iz taborišč prisiljeni do konca prestati kazen ali pa so bili ponovno obsojeni. Po istem 175. členu, ki je bil iz nemškega kazenskega zakonika odpravljen šele leta 1994. Žrtve nacističnega preganjanja homoseksualcev so na amnestijo čakale do leta 2002. V imenu nemške vlade se jim je opravičila kanclerka Angela Merkel.
Titova Jugoslavija je bila del zavezniških sil, ki so premagale nacizem, leta 1948 pa se je tudi razšla s Stalinom in Sovjetsko zvezo, a kar se tiče odnosa do homoseksualnosti, se je odločila za kontinuiteto. Franko Dota, ki je leta 2017 doktoriral iz sodobne zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu z zagovorom disertacije Javna in politična zgodovina moške homoseksualnosti v socialistični Hrvaški, je zapisal, da je homoseksualnost v socialistični Jugoslaviji veljala za nekaj "buržoaznega in sprevrženega", k čemur so lahko nagnjeni edinole "dekadentni intelektualci", meščanstvo, duhovniki in nedelavci, ki so jih imeli za "kvaritelje zdrave delavske mladine". Za "protinaravno nečistovanje med moškimi" je kazenski zakonik predvideval kazen do dveh let zapora. Do delne dekriminalizacije homoseksualnosti je prišlo šele leta 1977, pa še to le v nekaterih delih bivše države, med drugimi tudi v Sloveniji. Družbena stigmatizacija in represija nad skupnostjo LGBTIQ pa sta se seveda nadaljevali po vsem teritoriju socialistične Jugoslavije in očitno preživeli tudi njen razpad.
Skupnost LGBTIQ+ je bila pomemben del družbenih gibanj, ki so v osemdesetih letih odpirale, širile in branile prostor svobode pri nas. Ta družbena gibanja so tlakovala pot k naši neodvisnosti. Ob tridesetletnici slovenske države, v času pripenjanja medalj in pripisovanja zaslug, bi bilo prav, da se spomnimo in izrazimo priznanje vsem, ki so prispevali k njenem nastanku. Žal je realnost precej drugačna. Po tridesetih letih se niso izpolnila vsa legitimna pričakovanja. Glede nekaterih je opaziti nazadovanje. Namesto razumevanja, enakopravnosti in solidarnosti smo soočeni z naraščanjem nestrpnosti do oseb LGBTIQ+ in drugih družbenih skupin in manjšin. Soočeni smo s podpihovanjem mržnje, ki je vse pogosteje orkestrirana in manipulirana za doseganje političnih ciljev.
V imenu nekakšne novokomponirane konservativnosti se formirajo nove "svete alianse", novi wannabee despoti in njihove kamarile, ki ljudstvu servirajo v novo embalažo zapakirane stare predsodke in represijo, ki so jo v zgodovini izvajali vsi avtoritarni in diktatorski režimi. Politiki retvitajo, reciklirajo in uvažajo tuje zglede in uspehe v diskriminaciji in represiji nad posamezniki LGBTIQ in drugimi družbenimi manjšinami. V imenu domoljubja do naše skupne države se širi nestrpnost do tistih, ki so pomembno prispevali k njenemu nastanku in k demokratičnim spremembam in družbeni svobodi, ki jo (zaenkrat še) uživamo.
Ljudje, dovolj. Boj za pravice oseb LGBTIQ+ ne more in ne sme biti le njihov boj. Svobode in solidarnosti v družbi se ne da rezati kot klobaso, ki jo privoščiš le nekaterim. Če v družbi ni svobode, solidarnosti in spoštovanja človeškega dostojanstva za vse, potem prej ali slej ne bo svobode za nikogar.