Ob nedavnih peripetijah, ki so jih pri nas in v tujini povzročili komentarji slovenskega predsednika vlade glede volilnih izidov v ZDA, sem se spomnil na dogodivščino izpred dobrega leta in pol, ki je na zabaven način pokazala, kako krvavi pod kožo so tudi ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno mednarodnih odnosov. Julija 2019 sem sodeloval na mednarodni konferenci o svobodi medijev v Londonu, ki jo je skupaj s Kanado organizirala britanska vlada, ki je želela ustvariti vtis, da tudi sama, brez Evropske unije, zmore igrati vidno mednarodno vlogo. V okviru konference je bila organizirana tudi svečana večerja, ki jo je za svoje kolege v Lancaster House blizu Buckinghamske palače gostil takratni britanski šef diplomacije Jeremy Hunt, častna gostja pa je bila znana odvetnica in borka za človekove pravice Amal Clooney. Ker sem bil po rangu najvišji predstavnik Sveta Evrope na konferenci, sem bil na večerjo povabljen tudi sam. Po večerji, med katero so udeleženci premlevali in premleli vse globalne izzive, so ministri vstali, si poravnali hlačnice, potegnili manšetne gumbe iz rokavov in zategnili vozle na kravatah, potem pa se kot šolarčki postavili v vrsto za selfije s potrpežljivo Amal. Zadnje, kar sem slišal ob odhodu iz dvorane, je bilo meni namenjeno vpitje v enem od jezikov iz naše bivše države: "Daj, brat, primi mi torbo, da se slikam z žensko." Kaj ima to skupnega s premierjevimi tviti, sprašujete? Nič drugega kot to, da so tudi državniki ljudje iz mesa in krvi. Tako kot se ne morejo upreti čaru lepe (predvsem pa pametne in sposobne) Amal, jim zelo verjetno ni všeč, če jih kdo brez povoda zmerja in napada.
V Sloveniji so se predsedniku vlade v času razvpitih tvitov mnogi postavili v bran ali pa so vsaj skušali zmanjšati učinek njegovega početja, češ da gre za osebno mnenje, ki ga nihče ne bo povezoval s Slovenijo. Seveda, tako kot Trumpovi tviti niso škodovali mednarodnemu ugledu ZDA. Skratka, med vrsticami je bilo čutiti upanje, da ne bo prevelike škode, ker bodo drugi pametnejši in zrelejši od nas. Morda, a tukaj bi vas vendarle spomnil na zgornjo anekdoto. Mednarodni vplivneži so lahko tudi nečimrni, in če so nečimrni, so tudi zamerljivi. Predstava o mednarodnih odnosih, ki jih ureja očem nevidni, v črtasto moško obleko odeti algoritem odgovornosti, interesov, razsodnosti in pravil, seveda ne zdrži resne kritike, v svetu, ki ga je zaznamoval premierjev favorit, pa še toliko manj. Paradoksalno našega vrhovnega čivkača pred posledicami lastnega razgrajanja do neke mere ščiti ravno to, da Biden ni Trump.
V času svoje skoraj tridesetletne kariere v mednarodnih odnosih sem sodeloval na mnogih sestankih z državniki iz Evrope in sveta. Srečal sem Baracka Obamo, še preden je postal predsednik, in Billa Clintona, ko je ta že končal svoj mandat v Beli hiši. Dvakrat sem bil na sestanku s Putinom, ki bi ga bilo seveda težko srečati v času, ko ne bi bil predsednik. Med osebnostmi, ki so mi ostali v spominu, so še Šimon Peres, Benjamin Netanjahu, Mahmud Abas, jordanski kralj Husein, David Cameron, John McCain, papež, Ibrahim Rugova, Franjo Tuđman, Vojislav Koštunica, Edvard Ševardnadze, Viktor Juščenko, njegov soimenjak Janukovič in Julija Timošenko, nekaj različnih garnitur politikov iz različnih koncev bivše skupne države, vključno z nekaj klienti iz Haaga, in še bi lahko našteval. Opazovanje teh ljudi v živo, stran od televizijskih kamer, ti včasih omogoči vpogled ne le v njihova politična stališča, ampak tudi v osebnostne lastnosti. Nihče, morda z izjemo Frančiška, ne trpi zaradi pomanjkanja samovšečnosti in premajhnega ega. Nekateri med njimi, ne vsi, so zanimivi in duhoviti, mnogi tudi vzkipljivi in zajedljivi. To velja tudi za najvljudnejše med njimi. Preberite si, kako je v svojih nedavno objavljenih spominih, Obljubljena dežela, Barack Obama opisal Nicolasa Sarkozyja. Majhen po rasti in velik po čustvenih izbruhih in prenapihnjeni retoriki. Pa da je bil vsepovsod na zemljevidu. Kot da bi bilo to kaj slabega. Če si na zemljevidu.
Strumno in brez kompleksov smo zakorakali na mednarodni zemljevid. Žal ne vedno v pravo smer
V tolažbo nam je lahko, da Slovenija ni Francija, zato tudi sam menim, da tviti ne bodo bistveno vplivali na naše odnose z ZDA. Ne toliko zaradi tega, ker bi verjel, da nam je Biden pripravljen oprostiti, ampak bolj zato, ker dvomim, da se bo pretirano ukvarjal z nami. Prav možno je, da bo na Slovenijo pomislil še redkeje kot Melania Trump. V zahodnem krilu Bele hiše torej še ne bo kmalu kriznega štaba za odnose s Slovenijo, pa vendar, če in ko bo na pisalno mizo v Ovalni pisarni prišel dosje, povezan z našo državo, lahko pričakujemo, da bo tam na dnu zadnje strani tudi opomba: "Predsednik, če kaj pomaga, tukaj so screenshoti tvitov iz časov vaše izvolitve."
A če lahko upamo, da jo bomo zaradi svoje majhnosti še nekako odnesli v odnosih z Američani, to še ne pomeni, da tviti ne bodo imeli prav nikakršnih posledic za naš zunanjepolitični ugled, vpliv in položaj. Še posebno med evropskimi partnerji. Kdor trdi drugače, očitno ne ve veliko o mednarodnih odnosih. Da ne bo pomote, z zunanjo politiko nima težav samo ta vlada. Mesto zunanjega ministra je bilo v preteklosti pogosto zgolj sinekura s šoferjem in varnostniki, namenjena predvsem ukvarjanju z notranjo politiko. Kot sem pred časom že zapisal, Slovenija ni tako majhna, kot jo lahko majhno in nepomembno naredimo sami. Vse do nedavnega smo bili v mednarodni politiki največkrat raje tiho in brez idej. Namesto da bi imeli jasna stališča do pomembnih vprašanj, smo raje mencali in čakali, v katero smer se bo obrnil veter.
