V Evropi verjetno že dobrih tri četrt stoletja ni bilo visokega državnega uradnika, zadolženega za nacionalno varnost, ki bi javno širil rasistična sporočila. Ob tem bi se veljalo zamisliti.
Reductio ad Hitlerum je skovanka, s katero je Leo Strauss, v Prusiji rojeni ameriški politični filozof judovskega rodu, leta 1953 označil poskuse diskvalifikacije sogovornikovih pogledov na podlagi trditve, da spominjajo na Hitlerja ali naciste. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je ameriški odvetnik in avtor Mark Godwin prenesel Straussovo premiso v digitalni kontekst in izjavil, da dlje ko traja razprava na katerokoli temo na internetu, večja je verjetnost, da bo eden od udeležencev kot argument uporabil primerjavo z Adolfom Hitlerjem. Tako Strauss kot Godwin sta zadela v polno. Kdo med nami še ni imel opravka z ljudmi, ki poizkušajo pomanjkanje argumentov ali dejstev nadomestiti z za lase privlečenimi primerjavami? A to seveda ne pomeni, da je vsakršna analogija z nacizmom in fašizmom vsakič in povsod iz trte izvita, kot to radi zatrjujejo altrajtovski aktivisti in apologeti, ki Straussov in Godwinov prispevek k razumevanju političnega diskurza redno zlorabljajo za pokrivanje vsakovrstnih nečednosti in svinjarij. Kaj bi si Leo Strauss mislil o današnji novi stari realnosti, ne vemo, saj je umrl leta 1973, lahko pa sklepamo, da rasizma ni podcenjeval, saj je enkrat v življenju že moral bežati pred njim. Več je znanega o tem, kaj o renesansi idej in ideologij, za katere smo verjeli, da smo jih v Evropi za vedno premagali, misli Mark Godwin. Avgusta 2017, dva dni po morilskem napadu belega supremacista na demonstracijah v mestu Charlottesville v ameriški državi Virginia, je namreč izjavil, citiram: "Vsekakor, te usranoglavce je treba primerjati z nacisti, spet in spet." Drugačen pogled na ta tragični dogodek je dan kasneje ponudil Donald Trump, ki je s svojo izjavo o tem, da so "dobri ljudje na obeh straneh", postavil nov mejnik v poskusih, da se skozi etično ekvidistanco do sprejemljivega in nesprejemljivega legitimirajo nespodobnost, nestrpnost in sovraštvo.
Te misli so mi šle po glavi te dni, ko sem na družabnih medijih zasledil sporočilo, ki je kot ilustracijo edine raznolikosti, ki jo Evropa potrebuje, ponujalo fotografije štirih belopoltih žensk. Ta rasistični izbruh je tako navdušil aktualnega državnega sekretarja za nacionalno varnost, da se je odločil, da ga deli s svojimi sledilci. Prostaškost, s katero je kasneje odgovoril na odziv predsednice ene od političnih strank, kaže, da to ni bil zdrs, ampak premišljeno in naklepno netenje rasne nestrpnosti. Pustimo ob strani vprašanje, kam bi v tej klasifikaciji odobrenih evropskih fizionomij samooklicani rasni certifikatorji uvrstili sami sebe. Tisto, kar pri tem rasističnem tvitu najbolj šokira, pravzaprav niti ni vsebina, saj so takšni izpadi na žalost vse pogostejši in postajajo del nove normalnosti. Navsezadnje smo imeli na istem položaju v preteklosti nekoga, ki je po družabnih omrežjih ravno tako širil popolnoma nesprejemljiva sporočila, čeprav je res, da je, za razliko od svojega naslednika, takšno početje ob prevzemu funkcije prenehal. To kar je najbolj skrb vzbujajoče ob tem zadnjem mejniku v našem kolektivnem pogrezanju v novo realnost, je ponovno tišina. Dejstvo, da spet ni bilo nikakršnih reakcij nekaterih, ki bi se na takšen rasistični izpad, v katerega je bil vpleten visok politični predstavnik na občutljivi državni funkciji, morali odzvati.
Verjamem, da predsednik svoje politične zapuščine ne želi reducirati zgolj na svoj instagram profil. Priljubljenost je kapital, ki ga lahko uporabi za združevanje in enotnost
Naključje je naneslo, da je bil rasistični tvit objavljen ravno v dneh, ko so na javni televiziji predvajali razgovor s predsednikom republike. Sicer ne vem, ali je bil gospod predsednik v času snemanja seznanjen, kako in o čem komunicira za državno varnost zadolženi državni sekretar, je pa ta tvit gotovo nastavil neprijetno ogledalo predsednikovim znanim tezam o tem, kako smo v Sloveniji preveč razdvojeni, kako moramo spoštovati različna mnenja in kako moramo presegati razlike.
Predsednikovemu prizadevanju za nacionalno enotnost ne odrekam plemenitih nagibov, dejstvo pa je, da smo Slovenci še bistveno bolj razdvojeni, kot smo bili takrat, ko nas je na začetku prvega mandata začel zbliževati. Njegovim naporom navkljub. Ali pa, vsaj deloma, prav zaradi njih. Tišina, ki jo narekuje predsednikova doktrina spoštovanja prav vseh različnih mnenj, namreč daje potuho in videz legitimnosti tudi nekaterim idejam in sporočilom, ki so za veliko večino Slovencev nesprejemljiva. Obstajajo razlike, ki jih v demokratični družbi ne moremo in ne smemo presegati.
Pogosto se zdi, da v Sloveniji ne znamo ločevati med tribalistično polarizacijo in demokratičnim političnim spopadom. O tem je v Guardianu nedavno pisal politolog z Univerze Princeton Jan-Werner Mueller, ki pravi, da je polarizacija projekt skrajno desnega populizma, ki vsa politična vprašanja zreducira na vprašanje kulturne pripadnosti oziroma identitete. Preseganje razlik ni samo sebi namen, trdi Mueller. Namesto naivnih pričakovanj, da je politiko mogoče usmerjati kot nepristransko prizadevanje za dosego skupnih ciljev (ne levo ne desno, ampak naprej, pripomba je moja), se moramo naučiti ločevati med demokratičnimi in nedemokratičnimi oblikami političnega konflikta.
Če te ločnice ne vidimo oziroma je ne želimo videti, pristajamo na rokohitrski nateg skrajno desnega populizma, ki nas želi prepričati, da se demokratični politični prostor deli na levičarsko liberalno demokracijo, ki jo na desni uravnotežuje antiliberalni "konservatizem". V absurdni, a logično konsistentni končni posledici takšnega razumevanja politike in družbe postanejo človekove pravice, politične svoboščine in vladavina prava levičarska zarota, rasna nestrpnost pa legitimna, saj je tu zato, da uravnoteži strpneže na levici.
Če nacionalno enotnost iščemo na nivoju najnižjega skupnega etičnega imenovalca, se lahko znajdemo v situaciji, v kateri je ta nivo pod tistim, ki ga določajo naša ustavna načela in vrednote. To vodi v absurdni položaj, v katerem obramba temeljnih ustavnih demokratičnih vrednot, ki bi jo narekovala obsodba rasističnega izpada, nekako ni v nacionalnem interesu.
Rasna nestrpnost visokega državnega uradnika je nekaj, kar bi moralo sodu izbiti dno. Predsednik republike je redno najvišje na lestvicah najbolj priljubljenih politikov pri nas. Ljudje imajo pač dovolj kreganja in zmerjanja med politiki in v razočaranju nad politiko glas dajo tistemu, ki tega ne počne. Dejstvo je, da predsednik republike kotira visoko tudi zato, ker se ne opredeljuje do ničesar. Spoštujem njegovo odločitev, da se ne vmešava v strankarske zdrahe, vendar bi se moral zavedati, da vrednostni vakuum ne prinaša politične nevtralnosti. Verjamem, da predsednik svoje politične zapuščine ne želi reducirati zgolj na svoj instagram profil. Priljubljenost je kapital, ki ga lahko uporabi za združevanje in enotnost v imenu, ne pa na račun evropskih demokratičnih in civilizacijskih vrednot. Opogumlja dejstvo, da v zadnjem času, pa čeprav še zelo zadržano, to tudi počne. Slovenija bo moderna in uspešna demokracija takrat, ko bodo njeni voditelji podporo med ljudmi gradili na moralni avtoriteti, ne pa na zavestnem distanciranju od nje.
