(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Domovine

Za domovino se je imenoval časopis petega armadnega okrožja v rajnki SFRJ, v katerega je spadalo bolj ali manj celotno ozemlje današnje Hrvaške. V tem okrožju sem v davnih osemdesetih letih služil vojaški rok, zadnjih šest mesecev v uredništvu v uvodu omenjene publikacije, ki je že v imenu zahtevala lojalnost do (takratne) domovine. Do te privilegirane pozicije v uredništvu, ki je imelo prostore v vojaškem zaporu v centru Zagreba, sem prišel po zvezah. Prav nič me ni sram priznati, da sem naredil vse, da bi si olajšal mukotrpno vojaščino, ki me je spravljala v obup. V zameno za dovolilnico za neomejeno prosto gibanje po Zagrebu sem v tistem obdobju napisal nekatere svoje najbolj lirične tekste. S soborci na pisalnih strojih smo tekmovali, komu bo uspelo sprdavanje iz patetike poveličevanja vojske in oblastne ideologije pripeljati najdlje, ne da bi urednika, ali kdorkoli drug, to opazila. Za domovino, s sredincem naprej. Mimogrede, ko sem pred leti v Beogradu srečal Josipa, enega izmed dveh oficirjev urednikov, mi je povedal, da mu je bilo ves čas popolnoma jasno, kaj smo počeli. Ko je na Hrvaškem izbruhnila vojna, je kapetan Josip, po nacionalnosti Hrvat, poročen s Srbkinjo, ostal zvest JNA in končal v Beogradu, njegov sourednik kapetan Bojan, po nacionalnosti Srb, poročen s Hrvatico, pa se je pridružil hrvaškemu Zboru narodne garde. Eno je ljubezen do domovine, drugo pa, ko te življenje prisili v izbiro med ljubeznijo in domovino.

O drugačnem konceptu domovine v svoji knjigi Domovine (Homelands), s podnaslovom Osebna zgodovina Evrope, piše britanski zgodovinar Timothy Garon Ash. Za avtorja domovina ni unitaren in ekskluziven koncept, ki temelji na krvi in ozemlju, ampak skupnost, ki omogoča tudi več identitet ali domovin - zato množina v naslovu, - in temelji na pripadnosti skupnemu sistemu vrednot.

Spet drugače je o tem razmišljal ameriški pevec Marvin Gaye v svoji pesmi "Kjerkoli odložim moj klobuk, je moj dom".

"Vaša domovina je Italija"

Pri zgornjih razmišljanjih gre le za tri naključne asociacije, ki so mi najprej prišle na pamet ob spremljanju "škandala", ki je sledil besedam slovenske predsednice zamejskim dijakom v Trstu. "Vaša domovina je Italija," je izjavila Nataša Pirc Musar in sprožila val zgražanja in obsodb, predvsem v Sloveniji.

Med zamejci sem prva leta svojega življenja preživel tudi sam, pa tudi kasneje sem te kraje, od koder izhaja tudi očetova družina, redno obiskoval. V vrtec sem hodil v tržaški četrti Rojan, k sestram vrtnaricam, ki o domovini niso prav veliko govorile. Več so nam nune povedale o tem, da bodo otroci, ki jih starši ob nedeljah ne peljejo k službi božji, končali v peklu. To me je še posebej skrbelo, saj ob nedeljah res nismo šli pogosto v cerkev, pač pa k očetovemu prijatelju Dragu v Dolino pri Trstu. Drago je bil partizan, ranjen v bitki za Mrkonjić grad. V Dragovi hiši je molila le nona, na povojnih volitvah za to, da bi zmagala italijanska komunistična partija, kasneje pa večkrat za to, da bi se razposajena paglavca, moj brat in jaz, čimprej spravila iz hiše. "Hodte, hodte, z bohom nu Marijo," nam je s stisnjenimi ustnicami mahala ob odhodu. Drago je bil navezan na Jugoslavijo in v zamejstvu ni bil edini, ki je osamosvojitev spremljal s precejšnjo mero nelagodja. Ni šlo le za ideološka stališča, mnoge zamejce je skrbelo, kaj se bo zgodilo, ko ne bo več močne sosednje države, ki jih je politično in finančno podpirala, čeprav je pri tem seveda imela tudi svojo računico.

O nekaterih kolateralnih posledicah, ki jih je imela ta tesna povezanost (dela) slovenskega zamejstva z matično domovino, mi je pred leti razlagal vidni predstavnik slovenske manjšine. Če si ves čas obrnjen zgolj proti Ljubljani, potem državi, katere državljan si, kažeš hrbet. To ni dobro. Smo Slovenci, del slovenskega naroda in kulturnega prostora, in vez s Slovenijo ter njena podpora sta izjemno pomembni, a če želimo biti uspešna in dinamična skupnost, potem moramo svoj uspeh in svoj razvoj graditi v državi, v kateri živimo, v njej in tudi z njo. V bistvu je povedal nekaj zelo podobnega kot pred dnevi predsednica. Je pa res, da imajo te besede večjo težo, če pridejo od zamejca, kot pa če jih predmejec razlaga zamejcu.

Mnogi so predsednici očitali, da je govorila o domovini, morala pa bi o državi. To verjetno drži in morda je šlo le za lapsus. Domovina ni pravni termin, ampak politična in čustvena referenca. In ker gre za politiko, ki se meša s čustvi, je tudi eden izmed najbolj navdihujočih, a tudi zlorabljenih pojmov. Za domovino se žrtvujejo junaki, ki za to dobivajo spomenike in si zaslužijo naše spoštovanje, hvaležnost in spomin. Po drugi strani pa je patriotizem pogosto, - če lahko uporabim zlajnano, a vendarle zimzeleno krilatico britanskega pisca Samuela Johnsona - zlorabljen kot "zadnje zatočišče za barabe".

Predsednici ni veliko očitati

Ker je pojem domovine čustvena kategorija, ki si jo vsak, od Josipa do Bojana in Marvina Gaya, razlaga in čuti po svoje, s sklicevanjem nanjo, še posebej v političnem kontekstu in kadar domovino povezujemo z etnično pripadnostjo, lahko hitro zabredemo. Ne glede na to pa menim, da predsednici, razen morda nepreciznosti, ni veliko očitati. Glede njenih kritikov v Sloveniji pa nisem docela prepričan, ali jih je res vodila iskrena skrb za zamejce ali pa se preprosto niso mogli upreti skušnjavi, da predsednici prilepijo focko. He, he, he.

Teza, da so zamejci italijanski državljani, katerih domovina je Slovenija, logično pomeni, da imamo v Italiji dve kategoriji italijanskih državljanov. Tiste, katerih domovina je Italija, in tiste druge. Si lahko predstavljamo, kako bi reagirali, če bi v Trst prišel italijanski predsednik in zamejcem zabrusil, da Italija ni njihova domovina? Še posebej, ker se je v preteklosti do njih pogosto tako tudi obnašala. In kaj se zgodi, če doktrino povezovanja domovine z etnično pripadnostjo uporabimo na nas samih? Ali tudi v Sloveniji poznamo več kategorij državljanov? Klene in neklene? Tiste, ki so po krvi Slovenci in katerih domovina je Slovenija, in tiste, ki sicer že od nekdaj živijo tukaj ali pa so, mnogi že pred generacijami, prišli k nam, a je njihova domovina, jus sanguinis ad perpetuam, izključno in za veke vekomaj, drugod?

Dopustimo ljudem, da imajo več domovin, če se tako počutijo

Zdi se mi, da v Sloveniji še nismo docela ponotranjili dejstva, da imamo svojo državo. V demokratični državi je temeljni status, iz katerega izhajajo vse pravice in svoboščine, državljanstvo, ne etnična pripadnost. To ni v konfliktu z ureditvami, ki manjšinam priznavajo dodatne pravice in zaščito, ne dovoljuje pa sistema, v katerem bi večinski narod imel po defaultu privilegiran položaj nad manjšinami. Kot je to primer v Izraelu.

Seveda to ne pomeni, da ne spoštujem ljubezni do domovine. Gre za močno in praviloma plemenito, čeprav pogosto zmanipulirano čustvo. Predlagam pa, da ljudem dopustimo, da imajo ne le eno, ampak, če se tako počutijo, tudi dve ali celo več domovin. Kot Timothy Garton Ash. Že sam izraz "matična domovina", ki ga tako pogosto uporabljamo v povezavi z zamejci in slovenskimi izseljenci, kaže na to, da domovina ni nujno samo ena, ampak sta lahko najmanj dve, matična in nematična. Zamejski Slovenci so neizpodbitno del slovenskega naroda in kulturnega prostora in potrebujejo in si zaslužijo našo pozornost in podporo. Vezi z zamejci so izjemno pomembne, zanje in za nas, a če že moramo na vsak način govoriti o domovini, to ni v nikakršnem nasprotju z dejstvom, da je, kot je dejala predsednica, njihova domovina Italija, oziroma, če mi predsednica dovoli, tudi Italija.

Kako to udejanjiti v današnjem svetu in Evropi, je bila naloga skupine "eminentnih oseb", ki je leta 2011 pod vodstvom Joschke Fischerja pripravila poročilo "Živeti skupaj - sobivanje različnosti in svobode v Evropi 21. stoletja." Eden izmed "eminentnežev" je bil tudi že omenjeni Timothy Garton Ash. Eno izmed priporočil skupine je predlagalo "identiteto z vezajem", kot odgovor na tradicionalno vztrajanje na zgolj eni, izključni in izključevalni identiteti, v kateri se naraščajoče število Evropejcev ne znajde in ki povzroča mnoga trenja in konflikte. V zadnjih dvanajstih letih se je v svetu zgodilo marsikaj, predvsem veliko zaskrbljujočih stvari. Poročilo v tem času ni izgubilo na aktualnosti. Prej nasprotno. Lahko nam pokaže pot do sožitja, v katerem so zamejski Slovenci ne le zgolj Slovenci ali zgolj italijanski državljani, ampak del obeh in most med obema skupnostnima, kulturama, narodoma in identitetama. V škodo nikogar in v bogastvo vseh. Je pa res, da bi bilo v luči zgodovine, v kateri italijanska država pogosto ni bila prijazna do slovenske manjšine, primerneje, če bi sporočilo zamejcem, da je njihova domovina tudi Italija, v Trstu prišlo iz ust italijanskega predsednika Mattarelle. S predsednico bi se ob tem lahko držala tudi za roke, potem pa skupaj odšla na našo stran meje, kjer bi predsednica s podobnim sporočilom nagovorila še pripadnike italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji.