Opletanje z nalepko fašizma in primerjanje s Hitlerjem je zelo resna reč. Po eni strani gre za ideologijo in ideologa, ki sta po zavržnosti in zločinskosti gotovo na vrhu svetovne zgodovinske lestvice, zato si kakršnokoli oživljanje njunega lika in dela zasluži vso pozornost. Po drugi strani pa se je razpasla navada, da se vsakršna omemba fašizma ali Hitlerja, tudi če ni čisto za lase privlečena, kar po defaultu razume kot pretirana in neutemeljena. V nobenem primeru teh zadev ne gre jemati zlahka. Neodgovorno je tako prehitro opletanje v želji, da diskreditiramo nasprotnika, proti kateremu nam je zmanjkalo argumentov, kot naivnost ali slepota, ki nam preprečujeta, da v nekom, ki hodi in gaga kot fašist, vidimo zgolj nedolžno račko.
Avtoritarna propaganda ne naslavlja razuma, ampak slepo zvestobo
V nedavnem in zelo odmevnem primeru je bil z nacističnimi trobili primerjan novinar nemške javne televizije ARD, ki mu je bila očitana cenzura v slogu Der Stürmerja in povrhu še Pravde. O sovjetski propagandi kdaj drugič, saj tudi agitprop ni bil od muh, a tokrat se posvetimo dediščini Der Stürmerja in njegovega urednika Juliusa Streicherja. Primerjava je v Evropi dvignila kar nekaj obrvi, a ker ne gre, da bi se o tako pomembnih zadevah odločali na hitro in čez prst, predlagam, da si zadevo pogledamo pobližje, potem naj pa se vsakdo sam odloči, ali se v omenjenem tvitu res zrcali Der Stürmerjev in Pravdin duh.
Najprej ARD, ali kot ji jedrnato rečejo Nemci, Delovna skupnost javnih radiotelevizijskih zvez Zvezne republike Nemčije. Da ne bom še jaz dolgovezil, ARD nima z Der Stürmerjem nobene zveze razen tega, da so jo zavezniki leta 1950 ustanovili ravno kot antitezo Hitlerjeve propagandne mašinerije, katere pomemben del je bil, poleg uradnega trobila NSDAP Völkischer Beobachter, tudi "neodvisni" Der Stürmer. V Nürnbergu izdajani časopis, ki je v letih pred drugo svetovno vojno dosegal skoraj polmilijonsko naklado, je bil v določenem obdobju preveč radikalen celo za naciste, ki so bili med olimpijskimi igrami leta 1936 primorani začasno omejiti njegovo prodajo v Berlinu. Verjeli ali ne, Der Stürmer je celo objavljal pravljice za otroke, v katerih so bili Judje prikazani kot invazivni zajedavci in grožnja nemškemu narodu, ki jih je treba iztrebiti. Če vas to na kaj spominja, to morda ni ARD, je pa seveda nezaslišano. Predstavljajte si, da bi pri nas v Sloveniji kakšen medij objavljal otroške pravljice in tekste s podobno vsebino?{api_embed_photo_R30}659050{/api_embed_photo_R30}
Nekaterim nacističnim veljakom je šel Der Stürmer precej v nos, tudi zaradi svojega "šaljivega" in seksualno eksplicitnega sloga in škandaloznega poročanja. Še posebej se je zameril Hermannu Göringu, saj je objavil članek o tem, da naj bi bila ena izmed Göringovih hčera rojena z umetno osemenitvijo, kar očitno ni ustrezalo javni in uradni podobi, da taprau dec, arijec in nacist za osemenjevanje ne potrebuje epruvete. Göring bi lastniku in uredniku Der Stürmerja Juliusu Streicherju gotovo napel nekaj krepkih, ko bi skupaj korakala iz nürnberških celic na vislice, a mu je to v zadnjem trenutku preprečila tabletka cianida, ki jo je pogoltnil nekaj ur pred omenjenim sprehodom. Streicher, brez tabletke, je na vislice odkorakal, kričeč zvestobo firerju, na koncu pa izdahnil še zelo zagonetni stavek "Purimfest 1946" in odšel v Valhallo. Kaj je želel Streicher s svojim skrivnostnim zadnjim stavkom povedati, sta šele pred dobrim desetletjem razvozlala francoska avtorja Bernard Benyamin in Yohan Perez in razkrila v knjigi Le code d'Esther. Heil Hitler in teorije zarote. Z roko v roki z vami že skoraj stoletje.
Hitlerju je bil do Der Stürmerja bolj naklonjen kot nekateri njegovi naci pajdaši. Tedenska doza najbolj podivjanega antisemitizma se je lepo vklapljala v njegovo politično paradigmo, in četudi ga javno ni hvalil, je baje vsak teden komaj čakal, da v roke dobi najnovejšo dozo podivjane antijudovske propagande. Časopis je bil zelo priljubljen med ključno populacijo njegovih podpornikov, med mladimi in manj izobraženimi, ki jih je privlačila vsebina, ob kateri so lahko sovražili, ob tem pa se tudi malo hahljali.
Der Stürmer je s svojo vsebino izjemno učinkovito pokrival vseh pet temeljev Hitlerjeve komunikacijske doktrine, ki sta jih v 1986 leta izdani knjigi Propaganda in prepričevanje izluščila ameriška profesorja komunikacijskih ved Garth Jowett in Victoria O'Donell. Takole gredo.
Prvič, izogibaj se abstraktnim idejam - apelirati je treba na čustva. Kaj je boljšega kot mešanica rumene škandaloznosti, čistega sovraštva in seksualno eksplicitnih svinjarij. Ta kombinacija, pa ne samo v Der Stürmerjevih časih, delu populacije očitno zadovoljuje celoten spekter njihovih čustvenih potreb.
Drugič, neprestano ponavljaj le nekaj idej. Uporabljaj stereotipe. Tudi nasvet ima svojo notranjo logiko, ki je preživela Der Stürmer in klavrn konec njegovega urednika. Avtoritarna propaganda ne naslavlja razuma, ampak slepo zvestobo. Ritualna inkantacija preprostih sporočil je del železnega repertoarja vsake sekte, ki da kaj nase. V sledilcih povzroča transu podobno odzivnost, ki jim skozi papagajsko ponavljanje voditeljevih parol omogoča dokazovanje absolutne privrženosti, brez kakršnegakoli razmisleka, kritike ali dvoma.
Tretjič, vedno predstavi le en del argumenta. Kvalitetna propaganda si pač ne more privoščiti, da bi bila objektivna.
Četrtič, neprestano kritiziraj svoje nasprotnike. Najpomembnejša beseda v tem stavku je neprestano. Vsakodnevno, nepretrgano bombardiranje javnosti, ki je s prihodom twitterja pristalo na steroidih, je ključno za uspeh propagande. Vsakodnevno zlivanje žolča, žaljenje, obtoževanje političnih nasprotnikov, brez kakršnegakoli oziranja na dejstva in resnico, vodi k zasičenju in otopelosti javnosti, žrtvam takšnih napadov pa zelo otežuje obrambo, saj ne vedo več, na kaj in kdaj naj se odzivajo. Še tako škandalozno in lažnivo pasjo bombico že naslednji trenutek zamenja nova, še bolj neverjetna in še bolj smrdljiva.
Peta in zadnja točka avtoritarne propagande narekuje, da si je treba za najbolj intenzivno poniževanje izbrati prav posebnega sovražnika. Za Der Stürmer in naciste so to seveda bili Judje. Danes so jih zamenjali homoseksualci, migranti, ženske in politični nasprotniki, pa tudi Judje so še vedno na tapeti, čeprav se antisemitizem skuša, pogosto precej šlampasto, zamaskirati v gonjo proti Sorosu in drugim akterjem "mednarodnih finančnih zarot", ki ogrožajo narod, njegovo čistost in preživetje.
Hitlerjeve oporne točke je v več operativnih instrukcij razdelal njegov glavni propagandni oproda Joseph Goebbels. Ta je v svojem dnevniku nanizal še nekaj koristnih nasvetov. Propagandni material je treba planirati in izvrševati zgolj iz enega centra oblasti. Vzbujati mora odgovore, ki jih občinstvo tako ali tako že ima. Ni pomembno, ali je propaganda lažniva ali resnična, odloča le, ali je učinkovita. Laž ima resda kratke noge, a če so obute v jurišne škornje, lahko tudi z njimi poklekne resnici na vrat.
Der Stürmerjeve laži in sovraštvo so tlakovale pot v zločin, v katerem je bilo umorjenih na milijone ljudi. Bili so del časa, za katerega smo verjeli, da smo ga za vedno pustili za seboj in se iz njega nekaj tudi naučili. Danes se pogosto zdi, da ni tako. Ko se zgodovina začne ponavljati, ne gre le zamahniti z roko in pogledati vstran. Novinar nemške javne televizije je bil obtožen, da se je naslonil na Der Stürmerjevo ideološko dediščino. To so resne zadeve. Če ste jo v njegovem poročanju prepoznali, je to razlog za resno zaskrbljenost. Če je niste in vas asociacije vlečejo drugam, pa ravno tako.
