Vsak resen tabornik, skavt, pohodnik ali iskalec izgubljenih zakladov ve, da če želiš nekam priti, moraš najprej vedeti, kje si. Orientacija je pomembna reč, če ne veš, kje je sever, se ti kaj lahko zgodi, da boš taval v krogu in bežal pred klopi, panterji in medvedi. Zaradi tega so ljudje od pamtiveka iskali različne načine, da ugotovijo, kje so. Vsi vemo za zvezdo severnico, za mah na severni strani dreves, za kompas, sekstant in dandanes seveda za GPS na našem pametnem telefonu. Če se komu danes vendarle uspe izgubiti, je velika neroda ali pa to počne zanalašč.
Poskusimo si sedaj, za potrebe tega teksta, zamisliti skupino ljudi, ki so se odločili, da bodo pozabili na zvezde, mah in GPS in se za orientacijo v prostoru zanesli zgolj na najbolj glasnega in razpištolanega možakarja med njimi. Ker gre za imaginarno osebo, naj mu bo, za potrebe tega teksta, ime Polde. V tej skupini brez kompasa vse smeri sveta določa Polde. Sever je vedno tam, kjer je on, in jug tam, kjer ga ni. Tisti, ki ne marajo Poldeta, tečejo na jug, a ker ta ni nujno tam, kjer mislijo, da je, se jim hitro lahko zgodi, da se izgubijo, spotaknejo ob kakšno korenino in padejo na nos. Potem so tu tudi tisti, ki zatrjujejo, da nočejo ne na sever ne na jug, ampak naprej, a ker nimajo pojma, kje je in kaj je naprej, se iz previdnosti ali oportunizma rajši držijo za rokav Poldetovega z obema gumboma zapetega suknjiča. Poldetu to seveda godi, ker je alfa samec, ki odloča o tem, kje sonce vzhaja in zahaja, kje je toplo in kje mrzlo. Dlje ko vsi njegovi sopotniki begajo sem ter tja in iščejo pot iz zmede, dlje ostaja tisti, ki določa pravila igre, saj se pravila igre določajo po njem.
Ta okorna prispodoba je seveda komentar o stanju pluralistične demokracije, ki nam jo je v tridesetih letih samostojne države uspelo spraviti skupaj. Brez kritičnega razmisleka, kdo je res na levi, kdo na desni in kdo na sredini, se orientiramo zgolj po Poldetu. Desnica je tam, kjer je Polde, in desnica je to, kar je Polde. Na drugi strani pa so avtomatično levičarji vsi tisti, ki Poldeta ne marajo, vključno s tistimi, ki ga ne marajo z desne strani. Problem mnogih Poldetovih konkurentov je v tem, da jim v zaposlenosti s Poldetom zmanjka časa, da bi svoja politična prepričanja koncipirali in prelili v prepričljiv politični program. A tako seveda ne pridejo nikamor. Antipoldizem ni politična platforma, ampak zrcalna projekcija, ki jo namesto tebe upravlja nekdo drug.
V slovenskem političnem Bagdadu kalifi želijo postati Iznogud namesto Iznoguda. Najbolj premetena ideja, do katere so se v zadnjih tridesetih letih dokopali tisti, ki Poldeta ne marajo, je, da bi našli nekoga, ki bo Poldeta premagal tako, da bo še bolj Polde od njega. Slovenska politika je ujeta v ad nauseam ponavljajočo se in izčrpavajočo bitko med obrazi in nikakor ne najde poti v demokracijo programov in idej.
Med Poldetom in tistimi, ki ga ne marajo, je zazijal velik prazen prostor, ki ga nekateri prodajajo kot politično sredino. A ker politični prostor v Sloveniji merimo geometrično, ne vrednostno, naša sredina - in mnogi, ki trdijo, da spadajo v njo -, pogosto nima prav veliko skupnega s političnimi grupacijami in programi, ki jih v delujočih demokracijah najdemo na tem delu političnega spektra. Pri nas pa prejkone naletimo na politike in stranke, ki sredino vidijo kot vrednostni vakuum, priložnost za politični oportunizem, brez programa, brez zavez do volivcev in brez vrednot.
Če je na "sredini" slovenskega političnega prostora bolj pestro kot v bifeju na železniški postaji, je na njegovih skrajnih robovih situacija ravno obratna. Tam, spet zaradi doktrine spoštovanja za prmejduš prav vseh različnih mnenj, po defaultu ne more biti nikogar. Morda z dvema izjemama. Prva je tista, ki se nanaša na izraze zaskrbljenosti nad spodkopavanjem demokratičnih institucij v Sloveniji. Takšna mnenja je predsednik države v nedavnem intervjuju označil kot preveč radikalna. Druga izjema je davčna politika. Ta je v razvitih demokracijah sicer eden glavnih parametrov za razvrščanje znotraj demokratičnega političnega prostora, pri nas pa nekateri že omembo višjih davkov doživljajo kot sovražni govor in nacionalno izdajo. Pred časom je bil cvetober slovenskih podjetnikov ena redkih ogroženih skupin v Sloveniji, ki je v strahu pred verbalnim nasiljem krvoločnih fiskalnih skrajnežev, ki so si drznili predlagati višji davek na kapitalske dobičke, našla zatočišče v toplih nedrjih predsednikove palače.
Zgodba o tragični slovenski razklanosti je mit, ki služi ohranjanju statusa quo
Ker se je razpasla navada, da politikov ne ocenjujemo in ne razvrščamo glede na politično vsebino in še manj glede na odnos, ki ga imajo do ustavno zaščitenih demokratičnih vrednot, se mnogi ne morejo upreti skušnjavi, da bi vse metali v isti koš. Vsisoistizem je še en simptom pomanjkljivega razumevanja pluralistične demokracije pri nas. Pomanjkanje kritične, vrednostne ocene političnega diskurza in dejanj ter poizkusi, da nacionalni konsenz iščemo v etičnem vakuumu na aritmetični sredini - v kateri ne bo več Poldeta in Nepoldetov, ampak bomo vsi Napolpoldeti -, seveda ne vodijo nikamor, še najmanj pa naprej.
Zgodba o tragični slovenski razklanosti je mit, ki služi ohranjanju statusa quo. Hrani ga za cel smetarski voz nedostojnosti, manipulacij in laži, ki so v ta namen dnevno skipane v slovenski javni prostor. Slovenci nismo razklani, ampak smo mone. Tako dolgo smo si želeli demokracije in se borili zanjo, zdaj pa se obnašamo, kot da ne vemo, kaj bi z njo. Naš problem ni v tem, da se ne strinjamo, ampak da se ne znamo ne strinjati. Pluralizem ne le dovoljuje, ampak potrebuje različnost mnenj. Potrebuje tudi politično kulturo, te pa je v Sloveniji tragično malo in vedno manj.
V svojem pisanju se izogibam komentiranju dnevne politike, saj svoja javno izražena mnenja oblikujem glede na odnos do skupnih, ustavnih in evropskih demokratičnih vrednot, ne pa glede na moja osebna stališča do te ali one stranke ali politika. Tokrat sem skoraj naredil izjemo. Priznam, da Polde ni popolnoma izmišljen lik. Pa vendar, dejstvo, da o osnovah delovanja pluralistične demokracije v Sloveniji ne moremo govoriti, ne da bi se ukvarjali predvsem z vlogo in delovanjem enega posameznika, je le dodaten pokazatelj stanja, v katerem smo. Predvsem pa moje pisanje ni kritično le do Poldeta, ampak tudi do tistih, ki svojo politično kariero gradijo zgolj na tem, da niso on. Žalostno, a neizpodbitno dejstvo je, da v Sloveniji nimamo težav s pluralistično demokracijo le zaradi pomanjkanja izkušenj, ampak predvsem zato, ker po tridesetih letih še vedno ne razumemo, da njeno bistvo ni ravsanje med egi, ampak demokratični spopad programov in idej.
