Matjaž Gruden
Tik ob ograji na severnem delu Bele hiše v ameriški prestolnici Washington leži park Lafayette, imenovan po francoskem aristokratu in heroju ameriške revolucije, markizu de Lafayettu. Mimogrede, ravno čez ta park se je junija 2020 sprehodil bivši predsednik Donald Trump, potem ko je varnostnim silam naročil, naj nasilno razženejo mirne protestnike, zato da bi se lahko na drugi strani, pred cerkvijo svetega Janeza, slikal z narobe obrnjeno Biblijo v roki. V parku stoji mogočen kip sedmega ameriškega predsednika Andrewa Jacksona na konju, z napisom
"Naša zveza mora biti ohranjena". Ni znano, ali je Trump med sprehodom utegnil prebrati ta napis, a tudi če ga je, ta očitno ni naredil prevelikega vtisa na slovenskega zeta. Že pred tistim junijskim dnem, še posebej pa kasneje, od 6. januarja 2021, ko so njegovi privrženci nasilno vdrli v ameriški parlament in skušali preprečiti razglasitev Bidnove zmage, je Trump namreč počel in še vedno počne natančno to, pred čemer je svaril Jackson, razdružuje državo in deli ameriške državljane z laganjem, širjenjem sovraštva in napadi na ustavne institucije v brezobzirnem poizkusu, da se vrne v Belo hišo, pa naj stane, kar hoče.
Močno segregirana družba
Andrew Jackson je besede, vklesane v marmor, izrekel na večerji leta 1830 kot odgovor na zahteve južnih ameriških držav po pravici do izničenja oziroma pravici, da posamezne ameriške države razglasijo za nične zvezne zakone, za katere menijo, da so v nasprotju z ustavo. Šlo je, kaj pa drugega, predvsem za pravico do pobiranja davkov. Jackson je v prvi rundi zmagal, potem pa dobro desetletje kasneje umrl. Če bi vedel, kaj se je z njemu tako ljubo zvezo dogajalo kasneje, bi verjetno padel s konja. Petnajst let po njegovi smrti se je začela krvava državljanska vojna. Tokrat ni šlo le za davke, ampak za odcepitev južnih držav, ki se niso strinjale z omejitvami suženjstva, ki se jih je odločil vpeljati predsednik Abraham Lincoln. Morda priložnost za razmislek za tiste, ki verjamejo, da je pravica do samoodločbe v vsakem primeru po defaultu pravična in plemenita. Potem pa se je 175 let kasneje mimo njegovega spomenika sprehodil še Trump. Danes predmet spotike ni suženjstvo, čeprav bi efektivna realizacija programa, s katero Trump podžiga in deli ameriško javnost, neizogibno pripeljala do močno segregirane družbe, v kateri bi bile nekatere skupine, ženske, nižji sloji, etnične in družbene manjšine, priseljenci, potisnjene v položaj, ki mu ne bi mogli reči drugače kot popolna podrejenost in marginalizacija brez osnovnih človekovih pravic. Z eno besedo suženjstvo.
Orožje ponovnega pohoda na vrh
Junijska odločitev s Trumpovimi imenovanci natrpanega vrhovnega sodišča, ki je odpravilo ustavno zaščito pravice do splava, je le zadnji, a ne edini korak v to smer. Trump ni sam. Podpira ga, očitno, "njegovo" vrhovno sodišče. Poleg pravice do splava je zame grozljivo tudi stališče do smrtne kazni. Čeprav je večina državljanov nenaklonjena pravno sankcioniranemu morjenju ljudi, so bile zadnje pritožbe nekaterih na smrt obsojenih glede nehumanosti in krutosti usmrtitve s kemikalijami gladko zavrnjene. Prevladalo je stališče Trumpovega nominiranca Bretta Kavanaugha, da osmi amandma k ameriški ustavi, ki prepoveduje kruto kaznovanje, "ne zagotavlja pravice do neboleče usmrtitve". Tak nečloveški cinizem je v Združenih državah del ustavnega prava. Trumpa podpira velika večina republikancev, ki jih je prisil v slepo pokorščino in ponavljanje njegovih eklatantno butastih laži o "ukradenih" volitvah. V stranki lahko politično preživijo le njegovi vazali. Kdor se upre, je izobčen.
Atraktivnost potovanja po ZDA je zame predvsem v množici kulturnih referenc, prizorov, krajev, običajev, mest, glasbe, osebnosti, zgradb, s katerimi smo že vse življenje preplavljeni skozi filme, glasbo in literaturo. Potovanje po Ameriki je kot potovanje po teh referencah
Med zadnjimi, ki so izkusili posledice upora proti Trumpovim lažem in napadom na ameriško ustavo in institucije, je Liz Cheney, vplivna in hiperkonservativna kmalu bivša predstavnica Wyominga v ameriškem predstavniškem domu. Sedaj namiguje, da bo za predsednico kandidirala sama. Na drugi strani še eden od možnih republikanskih kandidatov, guverner Floride Rick de Santis, prepoveduje knjige in šolske programe o enakosti in spoštovanju človeškega dostojanstva vseh v družbi. Napoveduje, da bo pokojninskim fondom prepovedal, da pri odločanju o investicijah upoštevajo vplive na okolje. Podpirajo ga vplivne konservativne verske organizacije. Vera oziroma nazadnjaška, hujskaška in agresivna distorzija krščanstva, ki se je je prijelo ime beli krščanski nacionalizem, je orožje Trumpovega ponovnega pohoda na vrh ameriške politike.
Trump in trumpi
Trump in trumpi, v latinici ali cirilici, se ne ozirajo na posledice svojih dejanj. Šteje samo oblast. Nagovarjajo zgolj svojo bazo. Tiste, ki se iz različnih razlogov počutijo izigrane in pozabljene. Ljudi, ki jih je strah in kupujejo laž, da sovraštvo, nacionalizem, sebičnost in diskriminacija prinašajo varnost in stabilnost. Demokracija potrebuje veliko različnih pogledov in stališč, a tudi neki skupen racionalen in civilizacijski okvir. Načela in vrednote, ki jih vsi, ne glede na svoja politična stališča, sprejemajo kot temelj demokratične in civilizirane družbene ureditve. Trump in trumpi teh vrednot ne le ne sprejemajo, ampak so njihovo rušenje postavili v središče svojega političnega delovanja. Sredstvo je cilj in cilj je sredstvo.
Ravno sem se vrnil s popotovanja po ameriškem vzhodu. Ljudje v ZDA so po pravilu izjemno vljudni in prijazni. A pod to masko vljudnosti vre. Napetosti in polarizacija so vidne na vsakem koraku, na političnih transparentih, ki jih ljudje obešajo pred svoja domovanja, na majicah in kapah. V reakcijah na odgovore, od kod si in kaj počneš. V naključnih opazkah o tem, kaj si mislijo o situaciji v svoji lastni državi. V univerzitetni, posthipijevski Ithaci na severu države New York je ob vhodu v vsako prodajalno ali restavracijo napis, da so reprodukcijske pravice žensk človekove pravice. Na drugi strani me je slabe tri ure vožnje proti zahodu prijazna stara gospa v obcestni restavraciji v Pensilvaniji pobarala, kam smo namenjeni, in ko sem odgovoril, da gremo v Washington, se je zgrozila. Tam so sami kriminalci, je zabrusila in odhitela vsem kolegicam pripovedovat o Evropejcih, ki so namenjeni v močvirje, za katerega jim je Trump obljubil, da ga bo izsušil. Jeseni bodo v Pensilvaniji volili guvernerja. Na vsakem koraku vidiš plakate in parole v podporo skrajnemu desničarju in Trumpovemu podporniku Dougu Mastrianu, ki ga obtožujejo antisemitizma, ob standardni 100-odstotni podpori najbolj skrajnim postavkam v Trumpovem "političnem" programu glede splava, pravic manjšin, migracij. Vse to seveda ni nikakršna poglobljena analiza, ampak le skupek osebnih vtisov in anekdot.
A vtisi so, kakršni so. Med vožnjo ob ličnih hiškah s perfektno zelenico v zelenju pensilvanskih hribov, pa tudi drugod med potovanjem, sem večkrat pomislil na prizor iz filma Kabaret, v katerem nedeljsko popoldne v idilični pivnici na nemškem podeželju, kjer se ljudje smehljajo in pogovarjajo, prekine fanatična pesem svetlolasega in modrookega fantiča, ki se mu na koncu pridružijo še vsi ostali dobri ljudje. Prihodnost je naša, doni iz vseh grl. Pa tako prijazni so bili videti.
Bolj zaskrbljen kot prejšnjikrat
Če zadnje vtise primerjam s tistimi s popotovanja pred leti, v samem začetku Trumpove vladavine, je na videz paradoksalno, da sem tokrat iz Amerike odšel bolj zaskrbljen kot prejšnjikrat. Navkljub Trumpovi zmagi je bilo takrat na vsakem koraku čutiti angažiranje in odločenost za upor proti nesprejemljivim idejam in politiki. Danes so te ideje, navkljub novemu stanovalcu Bele hiše, etabliran del realnosti. Med kritiki je čutiti resigniranost, pobudo imajo tisti, ki prihodnost zahtevajo samo zase. Ne morem se izogniti občutku, da je v konfliktu z avtoritarnostjo demokracija nemočna in izgubljena. Ker je njen smisel in namen uveljavljanje demokratičnih pravil in vrednot, medtem ko avtoritarci iz naklepnega spodkopavanja teh pravil kujejo svoj politični profit. In se zato pogosto zdi, da vodijo igro, tudi kadar (začasno) niso na oblasti. Ne samo v ZDA.
Kot mnogi rad potujem in se vedno vračam poln doživetij, vtisov in občutkov. Tokrat je bila med njimi tudi otožnost. Ne vem, kako bo s potovanji v prihodnje, saj gre za strast, ki obremenjuje žep, pa tudi okolje. Rad potujem po Združenih državah Amerike. Verjamem, da se bo kdo zato obregnil vame in v tem videl tudi dokaz mojih proameriških stališč, a to seveda ni res. Atraktivnost potovanja po tej državi je zame predvsem v množici kulturnih referenc, prizorov, krajev, običajev, mest, glasbe, osebnosti, zgradb, s katerimi smo že vse življenje preplavljeni skozi filme, glasbo in literaturo. Potovanje po Ameriki je kot potovanje po teh referencah, kot sprehod v filmu. In niso vsi filmi veseli in zabavni. Včasih so tudi žalostni, včasih te spravijo v strah. Ta zadnji je bil glede prihodnosti te države, pa tudi prihodnosti sveta še posebej zaskrbljujoč.
