Nekaj tednov pred inavguracijo novega ameriškega predsednika Joeja Bidna sem v Večeru zapisal, da bo prihodnost Severnega toka 2 v marsičem lakmusov papir napovedi prihodnjih odnosov v trikotniku ZDA-EU-Rusija. Danes, dobrega pol leta zatem, lahko že postopno vidimo obrise le-teh. Slika pričakovano ni po godu vsem, pa čeprav sledi Bidnovim napovedim tako o izgradnji porušenih mostov z najpomembnejšo članico EU (po Trumpovi politiki carinske in gospodarske konfrontacije) kot o stabilizaciji in vrnitvi k večji predvidljivosti v odnosih z Rusijo (zaključki vrha Biden-Putin junija letos).
Kaj torej prinaša nedavno sklenjeni dogovor med ZDA in Nemčijo o Severnem toku 2, ki predvideva umik ameriških sankcij proti sodelujočim podjetjem v zameno za nekakšno zagotovilo Nemčije, da bo tudi v prihodnje ščitila interese Ukrajine glede tranzita ruskega zemeljskega plina čez njeno ozemlje (tudi po letu 2024, ko poteče trenutna desetletna tranzitna pogodba) in bo uvedla povračilne ukrepe proti Rusiji, če bi ta začela uporabljati plinovod kot politično orožje in s tem omajala energetsko varnost stare celine?{infobox-quote_full}166881{/infobox-quote_full}
Kratkoročno gledano, gre za umik še zadnje ovire na poti k začetku delovanja plinovoda (predvidoma do konca tega leta), saj so ameriške sankcije pomembno vplivale na dinamiko leta 2015 najavljenega projekta. Tudi brez ameriško-nemškega sporazuma, za katerega si je kanclerka Angela Merkel aktivno prizadevala, bi bil drugi del plinovoda zgrajen, a z (najverjetnejšimi) dodatnimi administrativnimi in političnimi zapleti pri dokončanju, saj bi lahko ZDA sankcije še razširile. Tako pa s sporazumom tudi Bela hiša pošilja signal največjim evropskim nasprotnikom projekta (poleg Ukrajine in Poljske še posameznim baltskim državam), da je projekt izvršeno dejstvo in da si nova ameriška administracija želi, da se ta tema umakne z dnevnega reda načetih odnosov z Nemčijo.
Zato ne preseneča, da naj bi v dneh po podpisu sporazuma sledili tudi tihi diplomatski signali Ukrajini, naj ne poskuša še dodatno dvigovati prahu, saj bi to bilo v nasprotju z Bidnovimi interesi. A po prvih odzivih Kijeva sodeč, ga tamkajšnje oblasti vsekakor niso slišale. Če je bil uradni Kijev (prek izjav zunanjega ministra Dmitra Kulebe) še kolikor toliko zmeren in je govoril o tem, da bo "Ukrajina skupaj z zavezniki še naprej nasprotovala projektu vse do razrešitve varnostne krize, ki jo je projekt povzročil", pa so bili posamezni mediji blizu oblasti bolj neposredni: gre za izdajo zahodnih mednarodnih partnerjev. Zato lahko v naslednjih tednih pričakujemo, da bo Ukrajina še intenzivirala svoja diplomatska prizadevanja znotraj EU, a vprašanje je, kdo od najvplivnejših bo še pripravljen prisluhniti.{api_embed_photo_L30}690806{/api_embed_photo_L30}
Oster odziv Kijeva je sicer pričakovan: sprijaznjenje z izvršenim dejstvom dokončanja Severnega toka 2 bi negativno vplivalo na javno mnenje doma, pa tudi zniževalo pogajalsko pozicijo pred napovedanim obiskom predsednika Volodimirja Zelenskega v Beli hiši konec avgusta. Tam bo njegova naloga poskusiti iztržiti čim več, pri čemer bodo ukrajinska pričakovanja močno presegala "zgolj" energetsko dimenzijo. Ukrajina in Poljska namreč že danes temo Severnega toka 2 postavljata v okvir širše mednarodne (evropske) varnosti, s čimer izpostavljata varnostno komponento in posledično gradita pričakovanja o tem, da je treba tudi rešitev iskati v naboru orodij transatlantskega zavezništva, vključno z morebitnim članstvom Ukrajine v zvezi Nato.
Manjšo pozornost mednarodne javnosti je vzbudil drugi vidik ameriško-nemškega dogovora o Severnem toku 2, ki govori o tem, da bo Nemčija vzpostavila povračilne mehanizme proti Rusiji, če bi ta plinovod uporabila kot politično orodje. Ni povsem jasno, kako (pravno) obvezujoča so omenjena določila in kakšne posledice bi lahko imela, a na prvi pogled je videti, da gre bolj za politične deklarativne zaveze, ki so v dogovoru pristale zato, da bi dajale vtis večje uravnoteženosti in zagotavljanja interesov vseh vpletenih igralcev (torej EU in Ukrajine). V nasprotnem primeru bi namreč že Nemčija sama v zadnjem desetletju ravnala povsem drugače - namesto razvoja energetskega partnerstva z Rusijo, ki smo mu priča v zadnjem desetletju, bi sledila širšemu političnemu trendu ohladitve evropsko-ruskih odnosov in negativni spirali postkrimskih sankcij.
Nemčija je zaradi te pozicije in (domnevno) premehkega odnosa do Moskve pogosto kritizirana s strani posameznih članic unije, a razlogi za nadaljevanje skupnih energetskih projektov ne tičijo zgolj v ekonomskih in geopolitičnih interesih, temveč imajo tudi energetsko-varnostni vidik. In ta je seveda diametralno nasproten stališčem Ukrajine in Poljske: to, kar ti dve državi vidita kot grožnjo evropski energetski varnosti (podmena o tem, da bo Rusija po začetku delovanja Severnega toka 2 lahko še bolj in lažje izsiljevala evropske partnerje), je z vidika Nemčije videti kot dodajanje novih tranzitnih kapacitet in s tem diverzifikacijo tranzita, ki je dolga desetletja potekal izključno prek Ukrajine ter (v manjši meri) Belorusije in Poljske.
Kajti ni samo Rusija tista, ki se je kaj naučila iz tako imenovanih plinskih vojn pred dobrim desetletjem, tudi največji evropski partnerji ruskega energetskega giganta Gazprom so potegnili zaključke: to je, da ima tisti, ki nadzira tranzit, tudi večjo specifično ekonomsko in pogajalsko težo na energetski šahovnici. In če je v preteklosti ta položaj pripadal Ukrajini (slednji je seveda pripadal tudi večmilijardni posel iz naslova uporabe tranzitnih kapacitet), se zdaj s Severnim tokom 2 seli drugam. In to je srž odkritega nezadovoljstva Ukrajine in poskusov diplomatske blokade projekta. Rusija bi namreč lahko z zaustavitvijo dobav prek Severnega toka izsiljevala samo prvič in tudi zadnjič, saj bi si s tem odžagala vejo, ki praktično še edina prinaša mednarodne dividende. In če bi kljub temu za to obstajala realna možnost, bi se to že zgodilo v zadnjih sedmih letih, ko so se odnosi med EU in Rusijo odkotalili na raven hladne vojne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
