Proti koncu lanskega leta so voditelji držav skupine G20 na vrhu v Riadu podnebne spremembe imenovali za enega najbolj perečih izzivov, s katerim se soočamo v 21. stoletju. "Medtem ko okrevamo od posledic pandemije," so zapisali v izjavi, "se zavezujemo k varovanju našega planeta in izgradnji bolj okoljsko trajnostne in vključujoče prihodnosti za vse." Njihova obljuba pa se ni prav zares uresničila.
Intenzivnost emisij ogljikovega dioksida iz oskrbe z energijo v državah G20 resda upada. Zmanjšujeta se tako poraba premoga kot onesnaževanje, povezano z energetskim sektorjem, sprejema pa se cela paleta novih politik za čist promet. Tudi pobude držav G20, da bi podjetja spodbudila k razkritju informacij v zvezi s podnebnimi tveganji, počasi rojevajo sadove.{infobox-quote_full}166872{/infobox-quote_full}
Toda nič od tega ne poteka dovolj hitro, da bi se to resnično poznalo pri emisijah, ne nazadnje tudi zato, ker države skupine G20 potihoma preusmerjajo sredstva v visokoogljične sektorje. Po podatkih svetovalne družbe Vivid Economics je bilo "zelenih" le 1500 milijard evrov od skupno 3900 milijard, ki so jih največja svetovna gospodarstva v okviru ukrepov za odpravljanje posledic pandemije vložila v energetiko, kmetijski, industrijski in transportni sektor ter v sektor odpadkov.
Posledično naj bi ta sredstva v 15 od 20 držav, ki so bile zajete v analizo Vivid Economics, imela "neto negativen učinek na okolje". Do podobne ugotovitve so prišli tudi avtorji poročila Climate Transparency Report o podnebni transparentnosti za leto 2020, ki so zapisali, da je približno 30 odstotkov sredstev iz spodbujevalnih ukrepov šlo v ogljično intenzivne panoge, pri čemer so imeli največjo korist sektorji premoga, nafte in zemeljskega plina ter letalska industrija.{api_embed_photo_L30}692712{/api_embed_photo_L30}
Oktobrski vrh G20 v Rimu bo zagotovo odločilno vplival na to, ali bo udeleženkam novembrskega podnebnega vrha Združenih narodov COP26 v Glasgowu uspelo določiti ambiciozne cilje za zmanjševanje izpustov in zaveze k financiranju podnebnih ukrepov, s katerimi lahko globalno segrevanje omejimo na največ 1,5 stopinje Celzija nad stopnjo pred industrializacijo.
Države G20 ne pomenijo le 85 odstotkov svetovnega BDP, 75 odstotkov mednarodnega trgovanja in dve tretjini svetovnega prebivalstva, temveč so tudi odgovorne za 80 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov na letni ravni. Samo Kitajska proizvede 26 odstotkov globalnih emisij.
Na žalost pa je skupina G20 v preteklosti že veliko obljubljala, a storila zelo malo. Če iščete prepričljivo govorništvo, se obrnite na G20. Če pa želite dejanja, ste na napačnem naslovu. Vendar napetosti in pritisk ponovno naraščajo zaradi vse bolj žalostnih znanstvenih dokazov in kopice skrajnih vremenskih pojavov, ki smo jim bili priča v zadnjem času.
Voditelji G20 morajo izkoristiti spodbudne znake s podnebne konference v Benetkah na začetku meseca, kjer sta Kristalina Georgieva, izvršna direktorica Mednarodnega denarnega sklada (IMF), in David Malpass, predsednik Svetovne banke, pozvala k povišanju cene ogljika in k ukinjanju subvencij za fosilna goriva v vrednosti več tisoč milijard evrov. Predsednik Azijske banke za naložbe v infrastrukturo Jin Liqun je prav tako dejal, da mednarodno financiranje industrije s premogom izgublja privlačnost, in to celo na Kitajskem.
Nekatere države G20 so že napravile nekaj premikov v pozitivno smer. Evropska unija, ZDA in Združeno kraljestvo so že postavili bolj ambiciozne cilje za zmanjševanje izpustov, ki so bolj v skladu z omejevanjem segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. Argentina, Kanada in Japonska so prav tako predstavile nove, strožje podnebne cilje za leto 2030. Iz Južne Afrike poročajo, da bodo to storili še letos. Toda številne velike onesnaževalke - Avstralija, Kitajska, Indija, Indonezija in Savdska Arabija - do zdaj še vedno niso predložile novih podnebnih načrtov za COP26. Brazilija, Rusija in Mehika so to že storile, vendar noben njihov načrt ne pomeni izboljšave glede na prejšnje zaobljube. V Braziliji denimo pričakujejo, da bodo emisije do leta 2030 za 35 odstotkov višje v primerjavi s prejšnjim izhodiščem.
Italija kot predsedujoča skupini G20 skupaj z evropskimi, ameriškimi in britanskimi partnerji pritiska na države, ki zaostajajo, naj predstavijo novejše, ambicioznejše podnebne cilje, prilagodijo dolgoročne strategije na doseganje neto ničelnih emisij do leta 2050, prenehajo subvencionirati fosilna goriva do leta 2025 in zaustavijo mednarodno financiranje premoga. Razvita gospodarstva morajo medtem izdelati verodostojen načrt, kako nameravajo vsako leto vložiti obljubljenih 85 milijard evrov za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam v državah v razvoju.
Predsedujoči konferenci COP26 Alok Sharma želi razvite države spodbuditi k izpolnjevanju te obljube, preden se bo lahko uresničila, pa bo moral posredovati tudi finančni minister Združenega kraljestva Rishi Sunak, ki je odgovoren za nedavno sporno zmanjšanje uradne razvojne pomoči s strani Velike Britanije. Ključno vlogo bo imel tudi italijanski predsednik vlade Mario Draghi, ki mora sprejeti nove, višje zaveze Italije glede financiranja ukrepov za obvladovanje podnebnih sprememb, obenem pa o sodelovanju prepričati svoje kolege, zlasti kitajskega predsednika Xi Jinpinga.
Podvizati se mora tudi predsednik ZDA Joe Biden. Četudi bi njegovi administraciji uspelo do leta 2024 doseči zadani cilj o podvajanju sredstev, namenjenih spopadanju s podnebnimi spremembami, na 5,7 milijarde dolarjev (4,8 milijarde evrov) letno, bi to še vedno pomenilo samo četrtino denarja, ki ga v ta namen že danes vlaga Evropska unija. Številko bi bilo treba še enkrat podvojiti, na 11 milijard dolarjev (9,2 milijarde evrov), če želijo ZDA ostati v koraku z drugimi razvitimi državami in se vsaj nekoliko približati temu, da k omenjenim 85 milijardam evrov prispevajo pravičen delež, ki bi sicer po ocenah moral znašati okoli 40 odstotkov.
A to so le kratkoročni cilji, podnebne spremembe pa niso kratkoročna grožnja. Na dolg rok bodo morale države G20 utreti pot k razvoju ter izgradnji pravičnejšega in okolju prijaznejšega svetovnega gospodarskega in finančnega sistema. Institucije bo težko reformirati, a to je nujno, če želimo razogljičenju, krepitvi odpornosti proti posledicam podnebnih sprememb in problemu neenakosti nameniti zasluženo mero pozornosti. V ta namen bi morale države G20 podpreti predlog IMF o vzpostavitvi novega sklada za odpornost in trajnostni razvoj, ki bi v kombinaciji s prerazporejanjem posebnih pravic črpanja državam omogočil sprejemanje zelenih reform in okolju prijaznih politik. Poleg tega bi morale IMF pozvati k temu, da stori več za odpisovanje dolgov revnih držav, ter pritiskati na Svetovno banko in regionalne razvojne banke, da pospešijo prerazporeditev sredstev z nafte, zemeljskega plina in premoga na zeleno gospodarstvo.
Kritičnega pomena je, da skupina G20 uvede večletni načrt trajnostnega financiranja. S sprejetjem tega načrta bi napravili velik korak k temu, da se poenoti globalno zeleno financiranje, da se preusmerijo finančni tokovi k pariškemu podnebnemu sporazumu ter se utrdi sodelovanje med ZDA in Kitajsko. Države G20 bi morale prav tako podpreti odposlanca ZN za podnebne finance Marka Carneyja, ki predlaga, da bi moralo poročanje o podnebnih tveganjih do začetka COP26 postati obvezno, in podjetja poziva k temu, da vlagajo v načrte za prehod na ogljično nevtralnost.
Vsi omenjeni ukrepi ne bodo zagotovili uspeha vrha COP26, so pa dober prvi korak. Voditelji držav G20 naj v tem mesecu razmišljajo o tem, da imajo samo oni moč, da svet usmerijo na pravo pot.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
