Demokracija je znova v ospredju pozornosti oblikovalcev politike. Predsednik Združenih držav Amerike Joe Biden želi na to temo gostiti vrh, v mojem nabiralniku pa se nabirajo številna vabila na dogodke o demokraciji in človekovih pravicah.
Toda vsa ta pozornost ne pomeni nič dobrega, saj odraža dejstvo, da je v zadnjih letih prišlo do resnega spodkopavanja demokracije in spoštovanja človeških pravic. Po poročanju nevladne organizacije Freedom House živi danes manj kot 20 odstotkov svetovnega prebivalstva v tako imenovanih popolnoma svobodnih državah, kar je najnižji delež v več kot četrt stoletja. Številne države vse bolj drsijo v avtoritarne režime.{infobox-quote_full}166886{/infobox-quote_full}
Razlogi, zakaj je svoboda tako ogrožena, so dobro poznani. V mnogih državah sta vse večja neenakost in marginalizacija različnih skupin spodbudili sprejemanje desnih (in v nekaterih primerih levih) avtoritarnih voditeljev. Danes, ko se svet poskuša spoprijeti z bliskovitimi tehnološkimi spremembami in prestrukturiranjem gospodarstva, se pri mnogih poraja dvom, ali so demokracije res v prednosti pri prilagajanju na takšne spremembe in ali so pri oblikovanju politike dovolj usmerjene v prihodnost. Zaradi pandemije, s katero se je marsikatera demokratična država spopadla neuspešno, so se ti dvomi le še poglobili.
Živimo v težkih časih, zlasti za tiste med nami, ki smo globoko prepričani, da je nesporno najpomembnejši temelj vsake dobre vlade svobodno, demokratično opolnomočeno ljudstvo, v katerem so vsi upravičeni do enake zakonske zaščite. Sem predsednik največje zasebne človekoljubne organizacije, ki deluje na tem področju. Če smo čisto iskreni, se zavedamo, da imajo naši tradicionalni modeli za širjenje demokratičnih vrednot in institucije precejšnje težave.{api_embed_photo_L30}689724{/api_embed_photo_L30}
Fundacija za odprto družbo (OSF) je bila ustanovljena v 80-ih letih prejšnjega stoletja na podlagi prepričanja, da je takrat svetovna javnost hrepenela po svobodi ter da je vse več vlad po celem svetu začelo upoštevati naša pravila in norme. Tako nam je uspelo (v sodelovanju z lokalnimi aktivisti) vlade s kombinacijo sramotenja in spodbujanja prepričati, da so sprejele in spoštovale zakone na področju človekovih pravic ter demokratične postopke.
Ne glede na to, ali je bilo naše delo osredinjeno na Rome v srednji in vzhodni Evropi, afriške skupnosti LGBTQI, etnične manjšine v južni in vzhodni Aziji, pravice žensk v Latinski Ameriki ali pa zaščito migrantov in beguncev po celem svetu, vseskozi nas je spremljal občutek, da opravljamo nalogo, ki je zgodovinskega pomena. Zdelo se nam je celo, da bi lahko nekega dne dosegli, da bi bile vsakemu posamezniku zagotovljeni enake pravice ter možnosti.
Toda namesto da bi se ta trend nadaljeval, se zdaj zdi, da človekove pravice povsod le še nazadujejo. Ta preobrat, ki bi utegnil razveljaviti zadnjih 20 let napredka, nas sili k ponovnemu premisleku.
Naši organizaciji še danes predseduje George Soros, ki je preživel grozote nacizma in ubežal pred komunističnim režimom v rodni Madžarski, in prav zato pozornosti ne bomo preusmerili na manj zahtevne izzive. Navsezadnje so bili obeti za izboljšanje človekovih pravic prav tako črni, ko je Soros ustanovil OSF.
O naši misiji se torej ne bomo pogajali, moramo pa spremeniti pristop. Vprašati se moramo, kako lahko demokraciji in človekovim pravicam povrnemo javno podporo, obenem pa moramo začeti bolje prepoznavati, kdo so nasprotniki odprtih družb in kaj bo treba storiti, da bodo te ponovno začeli spoštovati svoje dolžnosti, četudi le z zadržkom.
V 80-ih letih prejšnjega stoletja smo se soočali s problemom starajočih se komunističnih vlad, ki niso več zmogle poskrbeti za svoje ljudi. Današnja situacija je bolj zapletena. Drži, da svobodo spet ogroža bipolarni svet. Bidnov načrtovani vrh za demokracijo je na neki način poskus, da bi enako misleče vlade in širši svet združil v boju proti avtoritarni vladavini kitajskega predsednika Xi Jinpinga. To bi utegnilo pomeniti, da bodo demokracije v imenu pragmatičnosti zanemarile svoje vrednote in se znašle v neprijetnih zavezništvih.
Zahod je s Kitajsko bistveno bolj in na drugačne načine povezan, kot pa je bil s Sovjetsko zvezo. Oba sta vpeta v mrežo, ki vključuje trgovino, izobraževanje, finančne naložbe in tehnološki razvoj. Odnos, ki je bolj gospodarske kot vojaške narave, ponuja demokratičnim državam širši nabor možnosti, s katerimi lahko na Xijev režim pritiskajo, naj spoštuje pravila lepega obnašanje doma in v tujini. Med te sodi vse - od bojkotiranja s strani vlade in potrošnikov do bolj koherentnih mednarodnih strategij za geopolitično omejevanje oziroma vključevanje Kitajske. Voditelji na obeh straneh bodo ta dvoboj predstavljali v gospodarskem kontekstu, toda na koncu so lahko tudi človekove pravice velike zmagovalke - ali poraženke.
Soros delo OSF od nekdaj označuje kot politično filantropijo. S tem želi povedati, da moramo na dinamiko sprememb gledati s širšega zornega kota in poiskati vstopne točke, preko katerih lahko zagovarjamo svoja stališča. Medtem ko so bile v času hladne vojne edine ali pa vsaj glavne kršiteljice človekovih pravic tako imenovane močne države, smo danes priča večdimenzionalnemu kršenju človeških pravic. Neenakosti v družbi, ki se še povečujejo zaradi nezadostne regulacije moči nadnacionalnih financ in korporacij, ter dramatične spremembe v blaginji posameznih držav ustvarjajo vse večje izzive. Svet postaja čedalje bolj neenakopraven - in čedalje bolj jezen.
To jezo krepijo in podpihujejo družbena omrežja, kjer se z lažmi, zlorabo in polariziranjem spodkopava zaupanje v institucije. Tehnologija, za katero je še pred nekaj leti marsikdo menil, da bi lahko izboljšala položaj človekovih pravic, je zdaj v mnogih pogledih postala orodje za manipulacijo in zapiranje družbe.
Krizo v spoštovanju načel pravne države in človekovih pravic so še poglobili režimi po celem svetu, ki so se zgledovali po nekdanjemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Predsedniki so ukradli dodatne mandate, korupcija se je razbohotila, dogovori med državami pa so pravice ljudi postavili na stranski tir. Dandanes so borci za človekove pravice in njihovi zagovorniki le redkokje dobrodošli.
Toda omenjeni režimi ter globalizacija in njene številne nenamerne finančne posledice predstavljajo le polovico problema. V zadnjem času se spet več pozornosti namenja problematiki globoko zakoreninjenega institucionalnega rasizma v ZDA in po svetu, obenem se povečuje dojemanje, da so različne oblike marginalizacije ljudi (torej na podlagi rase, spola, vere ali družbenega razreda) pogosto medsebojno povezane. Mnogi so prepričani, da sta ta dva dejavnika razkrila, kje leži meja agende za človekove pravice. Slednja se je doslej dotaknila le vrha ledene gore, pravijo žrtve, globlje pa ni segla.
Delo na področju človekovih pravic mora postati bolj politično: proti zatiralcem se moramo boriti odločneje in z bolj pretkanimi sredstvi ter se bolj jasno postaviti na stran zatiranih. Namesto da se le ozko usmerjamo na njihove politične pravice, moramo nasloviti dejanske izzive, s katerimi se ti ljudje soočajo, in obravnavati globlje vzroke za njihovo politično in družbeno izključenost.
