(POGLED) Blišč in beda nista opazna le v arabskem svetu

Na povabilo direktorice Ženskega paviljona sem v začetku novembra obiskala Expo v Dubaju, kjer sem moderirala okroglo mizo na temo vloge žensk pri trajnostnem razvoju urbanih in podeželskih skupnosti. Že ob vstopu na Expo človek ne more spregledati, koliko pozornosti so države, ki se predstavljajo, in Dubaj posvetili temu, da se predstavijo v res najboljši možni luči. Ko se človek sprehaja po Expu, ima občutek, kot da je v nekem vzporednem svetu. V svetu, kjer ni covida ali kakšne druge bolezni, kjer ni lakote, migrantskih kriz, avtoritarnih režimov, klimatskih katastrof. Na covid-19 opomnijo le maske, ki so obvezne povsod. Za trenutek se človeku zazdi, da je vse v najlepšem redu. Spozna, koliko čudovitih držav imamo na tem svetu, kako pestra je svetovna kulturna dediščina, koliko tehnološko naprednih držav in okoljsko ozaveščenih držav imamo ter koliko lepih kotičkov premore naš planet.

Lagala bi, če bi rekla, da mi bivanje v tem vzporednem svetu za teh nekaj dni ni koristilo. Po več kot letu in pol življenja v stalnem strahu pred virusom, ob negotovi prihodnosti, slabih novicah iz medijev in tudi sicer, je bilo sprehajanje od paviljona do paviljona in občudovanje vseh lepot pomirjujoče in krepilno.

Blišč se seveda ni končal ob izhodu iz Expa. Ves Dubaj je sinonim za luksuz in ekstravaganco. Od ultramoderne arhitekture, smučišča sredi puščave, umetno ustvarjenih otokov, neskončno velikih nakupovalnih centrov, v nebo segajočih stavb do pregrešno dragih bark in avtomobilov ter nesramno bogatih šejkov. Celo javni transport je videti, kot da ste se znašli nekje v prihodnosti. Človeku se zdi, da mesto in ljudje, ki živijo tam, ne vedo, kaj sploh pomeni revščina. Vse dokler ne začnete dobro opazovati ali se pogovarjati z nekom, ki ni državljan, ampak je zgolj prebivalec emirata. V Dubaju živi okoli tri milijone ljudi. Približno 15 odstotkov vseh prebivalcev so domačini in tudi državljani. Ostalih 85 odstotkov so "zgolj" prebivalci. Večinoma so to delavci, ki prihajajo iz Indije, Pakistana, Bangladeša in s Filipinov in začasno stanujejo v Dubaju. Ves blišč, ki sem ga opisala zgoraj, je na voljo predvsem državljanom in redkim izjemam. Večina ostalih 85 odstotkov prebivalcev je tam zato, da s svojim trdim delom omogočajo lahkotno in zavidanja vredno življenje državljanom.

Večina državljanov ima zagotovljeno udobno službo v primerno klimatiziranih stavbah, ki jih gradijo prebivalci v klimatsko neznosnih pogojih. Večina državljanov živi in dela v ogromnih hišah in stanovanjih, ki jih zgradijo prebivalci. Večina prebivalcev si deli manjša stanovanja z drugimi prebivalci s podobno usodo. Delovni urnik državljanov, ki si želijo delati – vsem namreč ni treba -, je okoli štiri ure na dan, od nedelje do četrtka. Prebivalci delajo tudi vsak dan po dvanajst ur šest dni v tednu. Za večino prebivalcev je edino petek dela prost dan. So pa tudi takšni, večinoma zaposleni v gostinsko-turističnem sektorju, ki delajo po dvanajst ur vse dni v tednu. Z enim od njih smo se pogovarjali. Medtem ko smo ga začudeni spraševali, kako vse to zmore, je razlagal, da je hvaležen, da ima to službo, saj bi bil v svojem domačem kraju precej na slabšem. Takšno prepričanje prevladuje tudi pri tujcih, obiskovalcih ali celo prebivalcih Dubaja, ki prihajajo iz držav, ki imajo bistveno bolje urejene delovnopravne razmere. Skrajno nesprejemljive delovne pogoje upravičujejo s tem, da so delavci v vsakem pogledu na boljšem, saj so razmere v njihovih domačih krajih še slabše, v Dubaju pa vsaj zaslužijo in pomagajo svojim družinam in skupnostim. Tudi za ceno tega, da se pogosto domov vrnejo v krsti.

Ko dobremu opazovalcu postanejo ti kontrasti tako jasni, težko uživa v vsem blišču, ki ga mesto želi predstaviti neštetim turistom. Ampak da ne bom krivična, ti kontrasti ne obstajajo zgolj v arabskem svetu. Poglejmo si Evropsko unijo in ne nazadnje tudi Slovenijo. Ni redkost, da najbolj težaška in naporna dela opravljajo depriviligirani ljudje ali migranti iz revnejših držav iz evropske skupnosti ali pa tudi iz držav tretjega sveta. Naše hiše in stanovanja, za katere plačujemo ogromne zneske, gradijo ljudje, ki živijo v zelo slabih pogojih in za svoje delo prejemajo nedostojno plačilo, medtem pa na drugi strani že več let beremo o gradbenih tajkunih. Na račun težkega, a slabo plačanega dela šoferjev tovornjakov, trgovk in trgovcev, delavcev v gostinstvu in turizmu, vzgoji in izobraževanju, znanosti, socialni oskrbi, pa tudi novinarjev in fotoreporterjev ima marsikdo zelo lahkotno in prijetno življenje.

Da ne bo nesporazumov. Nič nimam proti blišču, prav nasprotno. Tujega uspeha se veselim. Sem pa absolutno proti blišču na račun tuje bede. Nobenih težav nimam s tem, da lastnik gradbenega podjetja dobro zasluži in ob tem poskrbi za ustrezno plačilo in delovne pogoje za gradbene delavce. Podpiram dodatke za uspešnost zdravnikom, ob pogoju, da so zato ustrezno nagrajeni tudi drugi zdravstveni delavci. Vesela bom, če bodo trgovske verige imele dobičke, ampak če bodo ustrezno plačale denimo kmete, ki pridelujejo hrano, in zaposlene v trgovini. Privoščim turističnim menedžerjem, ampak takrat, ko bodo pravično nagradili tudi vse zaposlene v turističnih obratih. Zelo podpiram nagrajevanje rednih profesorjev, ob pogoju, da ti poskrbijo za ustrezno napredovanje svojih pridnih mlajših sodelavcev, in tako dalje. Šele takrat se lahko blišč izkaže v vsem svojem sijaju, sicer pa imamo v svetleči papir zavito trpljenje. Celofan se prej ali slej strga in razkrije vso bedo.