Medijska hiša Delo in tudi sam sem bil pobudnik predloga, da vlada tiskanim medijem priskoči na pomoč. Kajpak seveda ob hkratni aktivnosti pri pripravi nove medijske zakonodaje, ki poteka pod okriljem kulturnega ministrstva. Bilo je celo nekaj sestankov, usklajevanj. Pripravili smo tudi predloge, izračune, najkonkretnejši je bil, da država subvencionira raznos časopisov. Kot denimo naša zahodna soseda Italija, ki za to medijem vsakoletno namenja več 10 milijonov, zadnji meni znani podatek je govoril o številki 70 milijonov evrov. Pa je vse potihnilo, oblast mediji zanimajo predvsem takrat, ko jo skrbi za njeno podobo v javnosti. Ali ko potrebuje glasove volivcev.

Medtem pa naklade padajo, stroški se zvišujejo. Še leta 2022 smo za tono papirja odšteli 475 evrov, lani že čez tisoč, letos v poprečju 800 evrov. Za lažjo predstavo: tono takega papirja potiskamo v manj kot pol ure. Svojih težav in stisk nočemo obešati na veliki zvon, tudi nismo v ničemer krnili obsega in vsebin časopisa. Čeprav, roko na srce, moč medijev peša. Ker pač o vsem in vsakomer ne morejo, nočejo govoriti, pisati. Ker se za domala slehernega novinarja v naši majhni deželi ve, za katero stran mu naglas ali potihoma bije srce. In si niti ne more pomagati, ker je to večje od poklica, odgovornosti, časti. In potem je seveda tu še država. Stiske medijev ne zmore ali noče prepoznati. Če pa jo, ravna zmotno. Nič nimam proti finančni injekciji, ki jo je vbrizgala nacionalni RTV. A pričakoval bi, da to stori, šele ko jo preobrazi, posodobi. Davkoplačevalski milijoni tako padajo v brezno izgub. Brez slehernega učinka. Zdravljenje je pač mogoče, šele ko je postavljena diagnoza.

Preživeli bodo tisti, ki bodo iskali in našli nove izzive. Take, ki jim kljub neodzivnosti države, padanju naklad in večanju stroškov pomagajo k dodatnemu zaslužku ter tako ohranjati vonj po sveže potiskanem časopisnem papirju. Da bi pomagala oblast, politika, po vsem doslej videnem in slišanem ni pričakovati. Saj še sebi ne znajo. Se spomnite, ko je eden njih najvplivnejših ne tako dolgo nazaj ponosno in vzneseno izjavil, kako se zavedajo, da vsi skupaj stojimo na robu prepada, toda oni da bodo naredili korak naprej. Naj ga. Srečno!