(POGLED) Bratje vsi

Nemogoče je v nekaj vrsticah podati bogastvo okrožnice, ki jo je papež razglasil na god svojega zavetnika svetega Frančiška. V njej nakaže pot do boljšega življenja. Vsakega spodbujam, naj okrožnico vzame v roke in jo počasi prebere. Čimvečkrat, da se dobrohotne in preroške besede počasi vpijejo v dušo. Brez strahu, tudi če ni tak, da bi šel vsako nedeljo v cerkev.

Čas in večkratno branje sta potrebna zato, ker okrožnica ni politični program ali priročnik za akcijo, ki bi ga človek na hitro preletel. Pač pa nam, potem ko analizira stanje sodobne družbe, ponudi ključ za razumevanje in za ukrepanje. Od političnega manifesta in priročnika se razlikuje tako po vsebini tematik, ki jih obravnava, kot po načinu. Konkretno človekovo izkušnjo razlaga skozi prizmo krščanskega izročila. Ta pristop ni vsiljiv ali izključujoč, dopušča druge poti, hkrati pa sprejema to, kar je pri drugih dobro in koristno. Frančišek je papež Katoliške cerkve, ki brez zadrege citira pravoslavnega patriarha ali muslimanskega imama. Pristna vera se ne čuti ogrožena od drugih religij, podobno kot pristno domoljubje ne izključuje drugih kultur. In če papežu in imamu uspe najti skupni jezik, obstaja upanje, da ga bodo našli tudi politiki različnih strank. Pogoj je, da iščejo to, kar je dobro za vse, ne le zanje in njihove, poudarja papež.

Bratstvo je ključ, s katerim papež razloži in osmisli našo družbeno izkušnjo. Večkrat govori o družbenem bratstvu. Starodavno revolucionarnost tega koncepta bomo lažje razumeli, če pogledamo, katere so zgodovinske alternative bratstvu. Nam dobro poznani marksistični ključ za razumevanje družbe je razredni boj. Na marksizmu temelječi družbeni projekti ljudi že v zasnovi razdelijo na dve izključujoči se skupini: delavci in gospodarji, "naši" in "vaši", partizani in domobranci, Slovenci in migranti, moški in ženske, in tako naprej. Podobno kot marksizem tudi populizmi in nacionalizmi ponujajo podobne izključujoče odgovore in rešitve za družbene probleme.

Očitno ne gre za površinske, deklarativne nalepke, ampak za najgloblje "nastavitve" človekovega duha. Človek ne potrebuje izkaznice komunistične partije za to, da razmišlja in ravna kot marksist. Ne ravna vsak v skladu s svetopisemskim ključem, kdor redno hodi v cerkev. Obstajajo komunisti, ki zmorejo v vsakem človeku videti brata ali sestro, in verniki, ki druge izključujejo.

"Religijam knjige" (judovstvo, krščanstvo in islam), s katerimi je papež v neposrednem dialogu, podobno kot z vsemi ljudmi dobre volje, ki mu prisluhnejo, je skupno to, da v sočloveku vidijo brata in ne tekmeca. Oziroma bolje povedano: kadar verniki prisluhnejo Bogu, takrat razumejo, da je bližnji brat in ne tekmec. K bližnjemu pristopijo v dobri veri in z dobrimi nameni in tako odprejo prostor dialoga in sporazumevanja.

S tem smo pri naslednji temi okrožnice: poslušanje, pogovor in dialog. Papež o pogovoru ne "filozofira", se pravi, ne govori abstraktno, še manj moralizira, ampak ga prakticira. Njegovo besedilo je posejano s citati. Podobno kot druge okrožnice se sklicuje na Sveto pismo, teologe in svoje prednike. Novost je v tem, da navaja tudi druge vire, vključno nekrščanske. To je dialog: prisluhniti drugemu, potruditi se, da ga razumem, saj vem, da sva oba brata istega nebeškega Očeta. Ta Oče želi, da bi njegovi otroci živeli v miru in razumevanju, in jim bo pomagal, da se bodo razumeli.

Na tem mestu papež pokaže na zanimiv paradoks. Nikoli še nismo biti tako povezani, vpeti v tako gosto mrežo kablov in cest, ki nam omogočajo, da drug drugega vidimo in se pogovarjamo. Hkrati že dolgo nismo bili tako sprti in tako osamljeni. Kako to?! Morda zato, ker si ne znamo prisluhniti, ne znamo potrpeti, ne znamo dati prostora drugemu v svojem življenju. Pogovor in dialog je namreč to: v svojem življenju napraviti prostor za sočloveka, za drugega. Papež to čudovito pojasni ob zgodbi o usmiljenem Samarijanu, Življenje ni pravljica. Človek naleti na razbojnike, ki ga oropajo in pretepejo. Prva dva človeka, ki sta prišla mimo, sta pogledala stran in šla naprej. Nista imela časa, nista si želela delati problemov in skrbi. Šele tretji se je ustavil, se posvetil ranam in jih obvezal, vzel je ubogega človeka k sebi, mu namenil svoj čas in svoj denar. In to kljub temu, da je pripadal "drugemu plemenu". To je družbeno bratstvo.

To nas pripelje do naslednjega pomembnega pojma: zgodovina. Bratstvo je proces, dogajanje. Družbeno sožitje ni pita, ki bi pečena in posladkana padla z neba v naše naročje. Za bratstvo si je treba prizadevati. Kmalu po svoji izvolitvi je papež začel govoriti o prvenstvu časa nad prostorom. Prostor je statičen; v družbenem kontekstu lahko govorimo o pozicijah. Ljudje želimo osvojiti čim več pozicij, s katerih potem obvladujemo življenje. Narobe, pravi papež. V trenutku namreč, ko se umestiš na določeni poziciji, otrpneš in te življenje prehiti. Če se nehaš gibati, boš postal okoren, trd, neprijazen, začel boš razpadati in boš umrl. Morda se boš počutil ogroženega in boš za vsako ceno branil svojo pozicijo. Če se dva človeka vkopljeta vsak na svojo pozicijo, ne bo nikoli prišlo do dialoga in sožitja. Po drugi strani pa potrebujemo čas za medsebojno spoznavanje, za pogovor in za dialog, ki pripelje do sožitja.

Zgodovina je to: pogovor v času, ki vodi do vedno globljega sožitja. Ta koncept zgodovine vsebuje v sebi tudi potrpežljivo spoznanje, da dokler smo živi, ne bomo prišli do cilja. Mu bomo pa z vsakim korakom bližje! Ta premislek nam med drugim pomaga razumeti papeževo ravnanje ob konkretnih izzivih, pred katere je vsak dan znova postavljen. Korupcija ali pomanjkanje odgovornosti pri njegovih podrejenih? Lahko je vse nekam poslati ali jih celo likvidirati. Ampak kaj si s tem dosegel? Na njihovo mesto bodo prišli drugi, morda celo bolj korumpirani. Veliko težje je vzpostaviti strukture in kulturo, iz katere bodo izšli boljši ljudje. Starši in vzgojitelji vedo, o čem govori papež. Za to sta potrebna čas in dobra volja.

Odnosi s Kitajsko, ki si želi podrediti škofe? Lahko je državo razglasiti za nedemokratično, jo izriniti ob stran in vztrajati na svoji poziciji. Če bomo tako delali, ne bomo nikoli prišli skupaj. Veliko več potrpljenja in modrosti je potrebno, da se človek pogovarja. Morda bom skozi pogovor izboljšal svoje razumevanje problema in prišel do rešitve, ki je dobra tako zame kot za drugega. Prav to je cilj dialoga: najti rešitev, ki je dobra za vse. Pripravljen je treba biti tudi na udarce in neuspehe. Ampak če se ne bomo pogovarjali, če bomo ostali varno zaprti za svojimi zidovi, pač nikoli ne bomo bratje.

Ob branju okrožnice sem se spomnil na judovskega teologa, ki je izrekel zame novo misel o Bibliji - Svetem pismu. Človek bi pričakoval, da bo Bog govoril o sebi, da nam pomaga razumeti sebe, ki ga mi s svojo pametjo ne moremo doumeti, je začel teolog. Pa ni tako. Ko se poglobimo v Sveto pismo, ugotovimo, da Bog govori o nas, kdo smo in kako priti do trajne sreče. Podobno dela papež Frančišek. V luči svetopisemskega izročila, v dialogu z vsakim, ki tako kot on išče odgovore na ta ključna vprašanja, nam razloži, kdo smo in kako moramo živeti, da pridemo do sreče. Bratje smo. Samo skupaj bomo prišli do sreče. Človek ne more biti srečen sam ali na račun drugega.