(POGLED) Cilji sodobnega komunalnega gospodarstva: Ali Maribor potrebuje sežigalnico odpadkov?

Komuna je skupnost širšega okolja in v osnovi družbena dejavnost, ki reproducira temeljne materialne in okoljske pogoje življenja v skupnosti. Ali se tega v naši družbi v celoti zavedamo, je odvisno od razumevanja skupnosti, ki ji pač z besedo latinskega izvora pravimo komuna. Naloge komune so v osnovi v tem, da redno vzdržuje, obnavlja in izboljšuje pogoje življenja v najširšem smislu. Pri tem je treba seveda ločiti med pojmom komunalna dejavnost in komunalno gospodarstvo. Pojem gospodarstva se povezuje s pojmom gospodarjenja s skupnim premoženjem, premoženjem skupnosti (komune). Komunalno gospodarstvo pa je le sestavni del celotne komunalne dejavnosti. Pri vsem tem pa je treba izpostaviti najširšo odgovornost, ki jim skupnost zaupa vlogo upravljanja s komuno. Prav zaradi tega bi bilo dobro, da bi si vsi odgovorni v komuni najprej temeljito prebrali obširno knjigo žal že pokojnega prof. dr. Toneta Klemenčiča (1913-2001): Komunalno gospodarstvo (1997). Ta se je kot diplomirani pravnik posvetil študiju stanovanjskega in komunalnega gospodarstva ter urbane ekonomike na mestni renti. Študijsko se je izpopolnjeval v Nemčiji, Avstriji in Švici, na Univerzi v Ljubljani ustanovil Katedro za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo ter Inštitut za komunalno gospodarstvo. Kot gost je predaval na univerzah na Dunaju, v Berlinu, Budimpešti in Leipzigu. Poznal sem ga osebno in velikokrat prosil za nasvet. Mestna občina Maribor ima relativno zelo dobra komunalna podjetja z zavidljivo tradicijo in je za mesto velika škoda, da se dogajajo takšni nesporazumi, kot je bil zadnji med izkušenim direktorjem javnega podjetja Energetika Alanom Percem in županom Sašo Arsenovičem.

Kdaj je lahko sistem resnično učinkovit

Zbiranje, ločevanje na izvoru in sortiranje komunalnih odpadkov ter obdelava komunalnih odpadkov iz ločenega izbiranja so v funkciji komunalnega podjetja Snaga Maribor, ki po mojem mnenju delo opravlja dobro. Ločeno zbiranje odpadkov je primarna naloga podjetja, ki pa seveda zahteva tako dobro delo Snage kot komunalnega podjetja, pa tudi pripravljenost in disciplino vseh odjemalcev. Maribor je bil v slovenskem prostoru pionir ločenega zbiranja odpadkov in dobro je, da smo bili vztrajni in da danes po vseh peripetijah sistem deluje dobro. Za vključevanje v sistem krožnega gospodarstva je osnovno ločevanje odpadkov. Danes Snaga že zbere 65 odstotkov vseh zbranih odpadkov ločeno po frakcijah. Seveda to zahteva od uporabnikov storitev tudi dosledno ločevanje posameznih vrst odpadkov in lahko odkrito povemo, da bi morali biti dovolj disciplinirani in ob tem strogo upoštevati vsa navodila Snage. Samo na ta način je sistem ločenega zbiranja lahko res učinkovit. Prav zaradi sistema krožnega gospodarstva se je mesto tudi odločilo za novo sortirnico in po vseh začetnih težavah ter zastojih je sortirnica od oktobra 2020 v rednem obratovanju. Sortirnica glede svojih kapacitet danes ni izkoriščena v celoti. Osnovni namen je pridobivanje koristnih surovin za nadaljnjo predelavo in uporabo. Podjetje Snaga je novo sortirnico na Tržaški cesti preimenovalo v Center za pripravo sekundarnih surovin in s tem tudi pravilno opredelilo njeno prihodnjo funkcijo kot center krožnega gospodarstva. Cilj reciklirati 70 odstotkov odpadkov v sekundarne surovine za nadaljnjo uporabo je sicer zelo optimističen, vendar z leti in vključevanjem strokovnjakov za sekundarne surovine mogoče tudi izvedljiv.

Prva sežigalnica že leta 1874

Kot pravilna in tudi smiselna zaradi vse višjih cen električne energije in toplote ocenjujem tudi prizadevanja javnega podjetja Energetika Maribor, da pripravlja projekt Energetske izrabe komunalnih odpadkov. Ob tem je moje mnenje, da bi v ta projekt moralo že v osnovi biti vključeno tudi podjetje Snaga. Soproizvodnja električne energije in toplote iz komunalnih odpadkov je v evropskem prostoru že dalj časa v stalnem razvoju, pri nas pa deluje v tem resorju le sežigalnica v Celju. Ocena je, da ima Slovenija vseh odpadkov skupaj okoli 4000 kilogramov na prebivalca in skupen potencial 500.000 do 600.000 ton odpadkov letno za energetsko izrabo in toploto. V Sloveniji nastane letno v povprečju okoli 500 kilogramov komunalnih odpadkov na prebivalca in potencial 180.000 ton letno za energetsko izrabo in toploto. Zgodbe o velikih odlagališčih (deponijah) za večje količine komunalnih odpadkov so že nekje 20 let nesmiselne in z ekološkega vidika nesprejemljive.

Energetska izraba komunalnih odpadkov je poznana že od nekdaj. Prva takšna sežigalnica komunalnih odpadkov je bila zgrajena že leta 1874 v Nottinghamu. Danes na svetu obstaja več kot 2200 sežigalnic komunalnih odpadkov, ki termično predelajo preko 300 milijonov ton komunalnih odpadkov na leto, kar pomeni, da ena sežigalnica povprečno predela okoli 137.000 ton odpadkov na leto. Kar pa zadeva izrabo sežigalnic za proizvodnjo električne energije in toplote, je bil začetek v obdobju med letoma 1965 in 1970 na Japonskem. Proizvodnja električne energije je možna s proizvodnjo pregrete pare v parnem kotlu. Pregreta vodna para pod pritiskom oddaja svojo energijo v parni turbini. Z vrtenjem parne turbine se poganja generator, ki pretvarja mehansko energijo v električno. Gre torej za zahteven proces pretvarjanja mehanske energije v električno. Tako se racionalno lahko kombinirata proizvodnja toplote in električne energije. Ob tem se zahtevajo visoki emisijski standardi, ki zagotavljajo visoko stopnjo varstva okolja.

Kaj pravijo podatki

V Sloveniji pri procesih ravnanja s komunalnimi odpadki zaostajamo za evropskimi standardi. Imamo le 13-odstotno energetsko izrabo komunalnih odpadkov in med 27 državami glede tega zaostajajo le Hrvaška (0 odstotkov), Grčija (1 odstotek), Ciper (1 odstotek), Romunija (5 odstotkov), Slovaška (9 odstotkov) in Španija 11 (odstotkov). Povprečje 27 držav EU je 27-odstotno. Najvišjo stopnjo energetske izrabe pa imajo Finska 56 odstotkov, Švedska 53 odstotkov, Danska 48 odstotkov, Luksemburg 47 odstotkov in Estonija 45 odstotkov. Zanimivo je, da je Slovenija na zelo visokem drugem mestu z 59 odstotki pri recikliranju in kompostiranju, kjer je na najvišjem mestu s 67 odstotki Nemčija. Sloveniji sledijo Avstrija z 58 odstotki, Danska z 52 odstotki in Italija z 51 odstotki. Povprečje 23 držav EU je v odlaganju komunalnih odpadkov na deponijo pri 24 odstotkih. Slovenija na deponije odlaga le še 10 odstotkov, kar je ugodno in nas uvršča takoj za najuspešnejše države: Švedsko, Dansko, Nemčijo, Finsko in Nizozemsko, ki na deponijo odlagajo le en odstotek odpadkov, ter Belgijo z 1,5 odstotka, Avstrijo z 2 odstotkoma in Luksemburgom s 4 odstotki. V primeru odlaganja na deponijo imajo najslabše rezultate Malta 92 odstotkov, Grčija 78 odstotkov, Romunija 76 odstotkov, Ciper 67 odstotkov in Bolgarija 61 odstotkov. Nerazumljivo in zelo neodgovorno (ali pa celo kaj drugega) pa je, da smo skupaj s Ciprom na prvem mestu pri tem, da za 17 odstotkov naših odpadkov ni podatkov. Za nami pri tem neodgovornem delu podatkov o odpadkov sledijo še Latvija s 14 odstotki, Hrvaška z 11 odstotki ter Italija in Romunija z 8 odstotki podatkov, ki sploh niso zajeti. Iz podanega pregleda lahko sklepamo, da je Slovenija v velikem zaostanku pri energetski izrabi komunalnih odpadkov, smo pa sicer na visokem mestu pri recikliranju in kompostiranju, vendar tudi neodgovorni pri dajanju podatkov.

Petsto obratov za energetsko izrabo komunalnih odpadkov

Zaradi velikega zaostanka pri energetski izrabi komunalnih odpadkov je več kot dobro, da se je javno podjetje Energetika izpostavilo in začelo pripravljati resen projekt Energetske izrabe komunalnih odpadkov, kjer bi moral biti skupni interes doseči okoli 50-odstotno energetsko izrabo. V nastalih komunalnih odpadkih Slovenija presega 500 kilogramov na prebivalca v enem letu, kar pomeni, da skupna količina na leto presega vrednost enega milijona ton komunalnih odpadkov. Zaradi tega tudi ocena, da bi morali za energetsko izrabo imeti skupnih kapacitet za vsaj 180.000 ton komunalnih odpadkov. Cilj bi moral biti vsaj ta obseg energetske izrabe za soproizvodnjo električne energije in toplote. Evropa ima danes preko 500 obratov za energetsko izrabo komunalnih odpadkov in število bo ob sedanji energetski situaciji prav gotovo še naraščalo. Energetsko izrabo komunalnih odpadkov je Evropa umestila med krožna gospodarstva. Prav zaradi tega bo tudi ob dobro pripravljenem projektu lažje v konkurenci za dodelitev evropskih sredstev. Končni cilj je seveda večja stopnja energijske samooskrbe, ob tem pa manjše tveganje ob porastu cen energije, manjša onesnaženost v okolju in večji delež daljinskega ogrevanja stanovanj. Država ima uredbo o izvajanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja odpadkov in pripravlja spremembe, prav tako je pomembna Resolucija o nacionalnem programu Varstva okolja za obdobje 2020-2030 (ReNPVO 20-30). V izgradnji sežigalnic ni le javni interes lokalnih skupnosti, temveč interes države, zaradi tega je treba poiskati vse možnosti in vzpodbude za izvedbo. Javno podjetje Energetika Maribor je že doseglo širši interes vključevanja v projekt pri naslednjih ustanovah: KOCEROD Koroška, CERO Puconci za Prekmurje, Javne službe Ptuj, Komunala Slovenska Bistrica in seveda JP Snaga Maribor. Torej gre za izrazit projekt širše regije. Dosedanja ocena je 40.000 ton gorljivih frakcij komunalnih odpadkov letno za oceno učinka: 20 do 25 MW toplote in 15MW električne energije.

Kje je primerna lokacija

Velika prednost v sedanji fazi projekta je, da je JP Energetika Maribor z ZUM, Urbanizem, planiranje in projektiranje Maribor že izpeljalo nalogo izbora lokacije novega objekta za Energetsko izrabo komunalnih odpadkov v Mariboru. Pri tem so bili izhodišče: opredelitev načrtovanega projekta, predstavitev možnih lokacij za vrednotenje posameznih lokacij, primerjava lokacij z ekonomskega, funkcionalnega in varstvenega vidika. Izpostavljen je bil skupni interes: lokacija na robu mesta in dobra prometna dostopnost. ZUM je za strokovno vrednotenje izbral pet lokacij: Industrijska cona Limbuš, Gramoznica Dogoše, Poslovna cona Tezno, Tabor 13-P in Tabor 14-P. Osnova je bil tudi Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih na območju urbanistične zasnove mesta Maribor in skladnost z Občinskim prostorskim načrtom MOM v pripravi. Lokacije so bile ocenjene po primernosti. Na osnovi skupnega ovrednotenja lokacij je bila kot najprimernejša ovrednotena lokacija Tabor 13 P, ki je tudi v bližini Centra za pripravo sekundarnih surovin (nova sortirnica). Menim, da je lokacija izbrana skladno z urbanističnimi zahtevami umestitve v prostor in bodočo racionalnostjo poslovanja skupaj s Centrom za pripravo sekundarnih surovin.

Ob zelo pozitivnem in organiziranem pristopu do projekta ocenjujem kot nedorečeni dve zadevi, ki sta pomembni za izvedbo celovitega projekta, ki naj bi ju prevzela Javna služba Ptuj, podjetje za izvajanje gospodarskih javnih služb in drugih dejavnosti, d.o.o. Gre za dva pomembna dela po mojem delu celovitega projekta: projekt zajemanja, priprave in sežiganja blata iz čistilne naprave Maribor in projekt zajemanja, čiščenja in sežiganja dravskega mulja. To sta dva zelo zahtevna projekta, ki jih ni mogoče prelagati za daljše obdobje. Brez vključevanja teh dveh projektov ni celovite končne rešitve. Če je dogovor, da bi se ta dva projekta realizirala pod okriljem Mestne občine Ptuj, potem mora biti pri pripravi in izvedbi obeh navedenih problemov aktivno vključena tudi Mestna občina Maribor, saj sta oba projekta ključnega pomena za Maribor. Tehnično je seveda razlika v samih projektih, vendar samo tako pridemo tudi do končnih rešitev celote. Problematika odpadnega blata in predvsem mulja v reki Dravi je seveda tudi vezana na Dravske elektrarne in s tem na HSE, ki bi vsaj v primeru dravskega mulja moral poskrbeti za rešitev zadeve ali pa financirati celoten projekt, saj so Dravske elektrarne ob zanemarjenem problemu pretočnosti reke Drave in s tem tudi okolja osnovni krivec za nemogoče stanje zanemarjene reke. Visoke cene električne energije in visoke plače v celotnem Holdingu slovenskih elektrarn so tudi posledica naloženega mulja v reki Dravi, ki danes ni več reka izpred sedemdesetih let.