(POGLED) Covid, ki je ukradel božič

Želel sem dan začeti prijetno, a sem vklopil televizor ravno v trenutku, ko je jedka gledalka v oddaji Dobro jutro po telefonu nahrulila Ano Tavčar Pirkovič in Lorello Flego ter od njiju zahtevala, da nosita zaščitno masko. Rahlo zaprepadeni sta pojasnili, da imajo v studiu pregrade iz pleksistekla, a neprijeten občutek je ostal. Želel sem opraviti sproščen nakup v bližnji prodajalni, a vanjo vstopil ravno, ko je ena od nakupovalk na vso grlo kričala na albanskega delavca, ki je po sendvič prišel z masko pod nosom. Da ga bo nagnala ven in poklicala policijo, je vpila. Zdravje je na prvem mestu, a kdaj nam je pandemija dala dovoljenje, da se obnašamo kot kreteni?

Kataklizmično vzdušje je v ljudeh prebudilo najboljše in najslabše ter na plano potegnilo jebivetre, egoiste, svetnike in diktatorje. Zdaj vam je jasno, kdo se počuti večvrednega in pomembnejšega od vas, pa tudi, kdo gleda le na lastno rit in kdo vam bo poskušal pomagati, ko se bo svet dokončno sesul. Človek se sicer prej ali slej navadi vsega, tudi apokalipse, in mnogi leto zaključujemo v svoji najbolj otopeli različici, presenečeni, če se nas tu in tam še kaj dotakne. Zanimivo spoznanje: eno najbolj trdovratnih občutenj je slaba vest. Slaba vest, ker delaš od doma in imaš občutek, da bi se medtem moral ukvarjati s partnerjem in gospodinjstvom, slaba vest, ker ti lastni otroci že gredo na živce in te njihovo izobraževanje izčrpava, slaba vest, ker si doma, pa nisi postoril nič od tistega, za kar si vedno trdil, da boš, ko boš imel čas. Slaba vest, ker si ostal brez službe, čeprav ničesar nisi naredil narobe. Slaba vest, ker se ves dan vrti le okoli hrane, televizorja, družbenih omrežij in poročil, v katerih ti vsak dan povedo, da se vse skupaj ne premakne nikamor. Slaba vest, ker se ne prehranjuješ in rekreiraš tako zdravo, kot bi se moral. Slaba vest, ker ne delaš na svoji duhovni rasti. Slaba vest, ker s partnerjem ne seksata toliko, kot sta mislila, da bosta sredi karantene. Slaba vest, ker se počutiš morbidno olajšano ob podatku, da v glavnem umirajo stari ljudje. Slaba vest, ker te vse skupaj v resnici sploh ne zanima več in le še opazuješ pričeske slovenskih epidemiologov. Namesto da bi poslušal njena pomembna svarila, sem zadnjič razmišljal, ali bi dr. Beovićevi pristajal paž.

Tako je videti koronazombi 2020. Otopel, zdolgočasen, sit vsega, neskončno utrujen od nedogajanja in z občutkom, da je kot človek popolnoma pogorel. Pri vsem tem se zdi, da je leto s svetlobno hitrostjo zdrvelo mimo. Čas očitno leti, ko si poln eksistencialnega strahu. Ne vem, če leto zares zapuščam kot drugačen človek, vsekakor pa si tak nisem všeč. Novice o okuženih ali celo mrtvih znancih in njihovih svojcih prihajajo iz dneva v dan, sam pa se počutim, kot da sedim v rešilnem čolnu, s katerega opazujem potop Titanika - veličastno tragičen prizor, ki pa se me, dokler nisem sam v ledeni vodi, nekako ne tiče. Morda je otopelost način preživetja v okoliščinah, ki si jih nisi sam izbral. Najbrž zato toliko ljudi vzroji vsakič, ko kak medij objavi fotografije nagrmadenih krst. Lažje je vse skupaj označiti za neokusno laž kot pa verjeti. A to, da nam nekaj ni všeč, še ne pomeni, da ni resnično. Misel, ki jo sodobni patološki narcis težko dojame. Tudi zato, ker je pandemijo preživljati v Sloveniji še posebno naporno. Že mesece goltamo odurni koktajl virusa, strahu, očitkov in politično-ideološke godlje. Pri nas že ves čas ne gre zgolj za virus. Če bi energijo iz bitke za oblast usmerili v bitko za zdravje, bi morda bili uspešnejši.

Nadrealen se zdi pogled na bleščeč in razposajen advent za vogalom. Trgovine, s policami polnimi božičnih reči, so zaprte. Kaj bomo Slovenci smeli decembra sploh početi, v tem trenutku še ni jasno. Mesta že krasijo, o njihovem blišču bodo tistim, ki so ujeti v popolnoma nepotrebnih in absurdnih primestnih miniobčinah, lahko pripovedovali mediji in prijatelji po telefonu. Kako nategnjenega se počutiš, ko državi na polno plačuješ davke, smeš pa je uporabljati le nekaj metrov.

December bo drugačen, a spet takšen, kot si ga bomo naredili sami. Cimet in razkužilo. Luč vendarle prihaja. Tako v verskem kot v znanstvenem smislu. Svet čaka. Na odrešenika. Na cepivo. Na vrnitev k sebi. Nismo tako slabi, kot nam poskušajo dopovedati. Stisnite zobe, kot so jih naše babice in dedki. Pecite piškote s prijateljico preko spletne kamere, pojdite v gozd in obesite okrasek na smreko. Pišite pisma in voščilnice. Tekmujte s sosedi v okrasitvi. Pijte punč pred blokom. Potrebujemo decembrsko iracionalnost, da se nam od razumskosti ne bo zmešalo. Slavimo sebe. Slavimo življenje. Slavimo čudeže, ki jih kdaj pa kdaj prinašajo decembrske noči. Če verjamete v kaj dobrega, verjemite zdaj še posebno močno. Slavite težek, a zgodovinski trenutek in vse lekcije, ki so prišle z njim. Jutrišnji dan nikoli ni obljubljen. Odprite se. Srce tam globoko notri še vedno bije. Pazimo drug na drugega. Brez občutka krivde, brez obžalovanj. Na polno. Ti in jaz bova nekoč junaka zgodbe, ki jo bodo zanamci poslušali odprtih ust.